Pravica vedeti proti državni varnosti

Ali pravica vedeti res (vedno) ogroža državno varnost?

Danes na zatožno klop zaradi suma izdaje tajnih podatkov seda novinarka Dela, Anuška Delić. Konec leta 2011, pred parlamentarnimi volitvami, je namreč v več člankih pisala o povezavi neonacistične skupine Blood & Honour s stranko SDS. Podatki, ki jih je uporabila, naj bi izvirali iz tajnih dokumentov SOVE, zato jo po skoraj treh letih od objave čaka zagovor na kazenskem sodišču. Novinarka zatrjuje, da je bila objava v javnem interesu, tožilstvo pa sledi zakonskemu opisu kaznivega dejanja.

Za pravico vedeti in težnjo po državni varnosti se zdi, da pri tajnih podatkih stojita na nasprotnih bregovih in se mora prva (vedno) umakniti drugi – bolj zveličavni. Pa je to res?! Novejša zgodovina skozi razkritja, ki sta jih omogočila Wikileaks in Edward Snowden, kažejo morda ravno nasprotno. Ljudem je dovolj skrivanja nečednih poslov nosilcev oblasti za argumentom državne varnosti in posledično oznako tajnosti. Prikrivanje podatkov že po naravi stvari ustvarja stanje splošnega nezaupanja in varnost ni nikoli ogrožena bolj, kot takrat, ko zaradi visoke stopnje nezaupanja (v zakonodajno, izvršilno oblast, pravosodje, šolstvo… soseda) ljudje vzamejo »pravico« v svoje roke. Oblast, skupaj z organi pregona bi morala razumeti, da se zaupanje gradi predvsem z iskrenostjo. Pravica vedeti je gradnik mirnega sožitja med posamezniki in oblastjo, pri čemer ni oblast tista, ki blagohotno in po lastni presoji odmerja informacije ljudstvu, pač pa so mediji in posamezniki tisti, ki si jih jemljemo – skozi zahteve po dostopu, tudi, če hočete, s pomočjo žvižgačev. Morda pozabljamo, da na eni strani tako priljubljenih in na drugi strani osovraženih žvižgačev ne bi bilo, če ne bi imeli o ničemer »žvižgati«. Žvižgač vselej razkriva za javnost pomembne informacije in novinar, ki takšne informacije posreduje javnosti, deluje v javnem interesu.

Razkrivanje tajnih podatkov, ki je v javnem interesu, ni nikakršna slovenska posebnost. Je oblika boja proti zlorabam oblasti, ki se lahko kažejo tudi v prikrivanju informacij, ki so pomembne za javnost in označene kot tajne iz napačnih razlogov.

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je 2.10.2013 sprejela t.i. Tshwanska načela – The Global Principles on National Security and the Right to Information. Gre za globalna vodila za uravnoteženje pravice vedeti in skrbi za varnost države. Načela v VI. poglavju navajajo primere, v katerih absolutno prevlada javni interes za razkritje tajnega dokumenta; npr. ob sumu zlorabe javne funkcije, korupcije, kaznivih dejanj, prikrivanja navedenih okoliščin ipd. Z željo po širjenju globalnih načel tudi na slovensko tožilstvo, sodišče, odvetništvo, bomo tudi v prihodnje še pisali o njih.

Za zaupanje med oblastjo in posamezniki ni dovolj, da se prva zgolj formalno zaveže k zagotavljanju pravice vedeti. Pravica mora biti živa. Živa do te mere, da se pred kazenskim pregonom (še posebej novinarja) oceni, ali je bila objava tajnih podatkov v javnem interesu.

mag. Rosana Lemut Strle, soustanoviteljica Info hiše