Božič in dobra dela

Še pod vtisom polnočnice sem se odločila zapisati nekaj misli, ki so mi kradle pozornost od svetih beril in svečane pridige. Nekaj je na tem polnočnem dogodku. Ne upam reči, da gre ravno za občutenje samega bistva krščanske religije. Gre bolj za občutek pripadnosti, sprejetosti, ki je tolažeč in pomirjujoč. In ko ti neznanec stisne roko in zaželi mir, se ob iskrenem nasmešku zdi, da je na tem svetu vse v redu. Pa, ker vem, da zares še zdaleč ni vse v redu, so mi misli odplavale k vprašanju, ali naredimo dovolj, da bi bilo bolje.

Božič je navsezadnje neločljivo povezan z dobrimi deli. Žal smo ta »dobra dela« v sodobnem svetu, v katerem tako radi poenostavljamo, zreducirali na zbiranje takšne in drugačne materialne pomoči in daril. Ves december po radiu in televiziji vrtijo prispevke o skupinah ljudi, ki so se odločile pomagati z darovanjem hrane, igrač in podobnih široko zaželenih materialnih dobrin. Lepo. Pohvalno. Pa so to res dobra dela v božičnem duhu?

Se kdo še spomni legend, ki pripovedujejo o tem, kako so popotnike v mrzli zimski noči sprejeli le v najrevnejši hiši in z njimi delili tisto malega, kar so imeli, v bolje stoječih gospodinjstvih pa so jih zavrnili? Najbrž so bili po večerji vsi še vedno lačni… Se spomnite legende o svetem Martinu, ki je beraču na poti, ker ni imel drugega, da bi podaril, podaril polovico svojega plašča. Zdi se nespametno. V hudem mrazu je ogrnjena le s polovico plašča najbrž zeblo oba… In za to po mojem gre pri pravih dobrih delih. Za ravnanje, ki je v nasprotju z osnovnim človeškim nagonom po udobju in varnosti (zgolj) zase. Dobro delo je le tisto, ki ga naredimo, ne da bi mislili nase, včasih v lastno škodo. Ko za svoje ravnanje ne pričakujemo ali zahtevamo pozornosti, priznanja in je ravno zaradi tega z racionalnega stališča videti nespametno, morda celo nekoliko noro.

Pred leti so v hčerinem razredu dobili nalogo, da teden pred Božičem vsak dan naredijo dobro delo. Ta dobra dela si je hči zamislila tako, da bo enkrat pomila posodo, drugič bo pospravila svojo sobo, tretjič bo šla v trgovino… Potem, ko sva ugotovili, da so opisana opravila zgolj njen minimalni prispevek k delovanju našega gospodinjstva, da gre za dolžnosti, še zdaleč torej ne za dobra dela, sva le s težka našli sedem opravil, pri katerih sva družno ugotovili, da njej niso ravno v veselje, bo pa z njimi razveselila nekoga drugega. Na primer tako, da bo obiskala svojo ostarelo prababico, s katero se sicer težko pogovarjata, ker babica slabo sliši in nimata veliko skupnih tem, še tako majhna pozornost pravnukinje pa babico neizmerno razveseli. Pa, da bo pazila na tetinega neutrudnega malčka, tako da bo ta imela nekaj časa zase, da bo sestri posodila oblačilo, za katerega jo bo prosila, pa čeprav bo to najljubša jopica… Ja, dobrih del ni tako lahko najti. Še težje jih je uresničiti.

In ko sem tako razmišljala, kdo me je letos presenetil s svojim dobrim delom, nisem našla odgovora. Ja, cela množica ljudi je darovala denar in druge materialne dobrine. Vendar že iz časa starega Rima velja, da je pomoč revnim dolžnost bogatejših. Če torej podarimo nekaj denarja, hrane ali drugih materialnih dobrin, je to zgolj naša dolžnost, ker jih imamo kljub darilu še vedno dovolj. S tem si nismo nakopali nobene neprijetnosti in naše ravnanje je široko družbeno sprejeto, včasih celo plačano s promocijo. Ko sem tako brskala po mislih, kdo je v preteklem letu naredil nekaj lepega za druge, pa hkrati nespametnega, nekoliko norega…, sem se spomnila na Domna, na Domna Saviča. Po zgodbi z nesrečnim začetkom in še bolj nesrečnim koncem, ko si je življenje vzel mariborski ravnatelj, je začel s svojo akcijo »Dajmo medije v medije«. Kot glas vpijočega v puščavi, s strani večine vnaprej obsojen na neuspeh, deležen dobršne mere posmeha. In vendar vztraja s postavljanjem zrcala medijem in vsaj v nekem delu tudi celotni družbi. Z vsakim oglaševalcem, ki mu je vsaj za nekaj časa nerodno tržiti na račun krvi, solz in znoja drugih, in zato umakne svoje oglase z določenega medija ali vsaj določene vsebine članka, naredi v mojih očeh dobro delo. Ja, vse skupaj je nekoliko noro in zdi se, da na dolgi rok nima možnosti uspeha, ampak za to pri dobrih delih gre, a ne?! Reveže, ki so v legendah nahranili premražene popotnike pomnimo zaradi dejanj, ne zato, ker bi bili na koncu vsi siti. In sveti Martin je svetnik, ker je hotel pomagati, četudi sta morda na koncu prezebala tako on kot berač. Zato, seveda, poleg številnih brezimnih, ki delajo dobra dela, ne da bi mi vedeli zanje, zame letošnji božični duh pooseblja Domen.

Pri naju z Natašo bo vedno našel pomoč. Domen, vztrajaj!

Rosana Lemut Strle