Človekove pravice – sploh še razmišljamo o njih?

V začetku tega iztekajočega se meseca, ko smo še enkrat, kot vsako leto 10. decembra, formalno obeležili dan človekovih pravic, ni bilo medija, politika, funkcionarja, ki ne bi imel ust polnih visokih besed o nivoju človekovih pravic in njihovemu pomenu. Zato je bilo ob poplavi pisane in govorjene besede smiselno kakšno prihraniti za te dni, ko smo na človekove pravice tako »po človeško« že malo pozabili. Nič čudnega, ko pa so jih zasenčile vsakodnevne obveznosti in aktualni dogodki, ki so nam bolj blizu, jih bolj razumemo in občutimo. Ali lahko to, da jih razumemo in občutimo, res rečemo tudi za človekove pravice? Ali pa jih morda dojemamo le na abstraktnem nivoju, kot floskulo, morda le kot zadnje zatočišče za življenjsko ogrožene, morda celo le kot bled izgovor za tiste, ki se izogibajo odgovornosti…

Povsem človeško je najbrž, da tisti, ki »beli kruh« ima, o njem ne razmišlja. Samoumevno se mu zdi, da ga konzumira v željenih količinah in priložnostih. Včasih se mu tudi zavestno odpove in njegovo uživanje prestavi na kdaj drugič. In ravno tu tiči največja past. Ker upravičenost do človekovih pravic dojemamo kot samoumevno, jih pravzaprav več ne čutimo, o njih ne razmišljamo, zato ne razumemo vselej, kako pomembne so, in ne razumemo, da je o njih zmeraj treba govoriti, ker so skozi človeško zgodovino trdo izbojevane s krvjo, znojem in solzami naših prednikov (in to v dobesednem, ne v prenesenem pomenu) in predvsem zato, ker jih vsi ljudje še vedno ne uživamo v enaki meri.

Ker na svet gledamo običajno s pozicije, v kateri smo mi sami središče sveta, ostalo občestvo pa več ali manj le statira v naši igri življenja, pozabljamo, da je bistvo človekovih pravic v njihovi univerzalnosti. Pripadajo vsem v enaki meri, ne glede na raso, narodnost, spol, starost in siceršnji status v družbi. Prav to morda v naših človeških glavah, nagnjenih k sortiranju vseh in vsakogar, dela človekove pravice še bolj abstraktne, saj radi Orwellovsko verjamemo, da vsi pravzaprav nismo enaki, ampak s(m)o eni bolj enaki od drugih.

In v resničnem (ne teoretičnem) svetu so med nami-ljudmi dejansko velike razlike. Ponekod so zadovoljni že s pravico do osebne svobode in siceršnjo diskriminacijo zaradi barve kože, narodnosti, družbenega položaja, sprejemajo kot način življenja. Spet drugje ob dnevnem spopadanju z osnovnimi eksistenčnimi problemi, kot so hrana, obleka in streha nad glavo, nimajo ne energije, ne časa, ne sredstev, da bi protestirali zaradi kratenja človekovega dostojanstva, držanja v suženjskem oziroma tlačanskem razmerju popolne odvisnosti in dejanske (če že ne pravne) nesvobode. Letošnja Nobelova nagrajenca za mir sta izjemen primer borcev za človekove pravice – za pravico do izobraževanja, za pravico otrok do otroštva brez tlačanskega dela.

Ni dvoma, da v povprečju ljudje danes živimo bolje kot naši dedje in pradedje. Vendar vemo, kako je s povprečji. Krilatico o statistični ugotovitvi, da ljudje v povprečju jemo segedin, dobro poznamo. Pomeni pa, da zelo verjetno nekateri jedo samo meso in drugi samo zelje. Ob vsem znanju in razpoložljivih virih je tako skoraj neverjetno, da se vsaj tisti del posameznikov, ki »uživa beli kruh«, ne loti reševanja resničnih velikih problemov človeštva.

Veliko znanje in tehnične možnosti producirajo vsak dan nove naprave, ki naj bi nam olajšale življenje, čeprav jih še včeraj, ko jih ni bilo na trgu, nismo rabili in o njih sploh nismo razmišljali. Produciramo nešteto aplikacij, ki znajo poiskati najkrajšo pot, najcenejši prevoz, najbolj ustrezen rezervni del, najbolj primernega partnerja, igrice, ki nas zabavajo …, ne odločimo pa se, da bi vso to znanje in tehnične potenciale uporabili na primer zato, da bi naredili konec lakoti. Dokler so ljudje lačni namreč težko razmišljajo o človekovih pravicah in težko terjajo od oblasti kaj drugega kot hrano. Ker vemo, da je na svetu sicer dovolj hrane za vse, da je tisti z »belim kruhom« zavržemo več, kot bi je lačni sploh lahko pojedli, kronično podhranjena pa je vsaj sedmina človeštva, je logično vprašanje, kako je mogoče, da se vsaj v zadnjem stoletju rešitve ni našlo.

Kako je torej, ko že ravno govorimo o človekovih pravicah, z resnično enakostjo možnosti za vse? Kaj se v resnici dogaja s človekovimi pravicami in zakaj se nič ne spremeni? Se morda bojimo množice sitih in osnovnih eksistenčnih problemov rešenih ljudi, ki jim ostajata čas in energija za razmišljanje, izražanje idej in akcijo?!

Ko se bomo naslednjič trepljali po ramenih, češ kako je pri nas zagotovljen visok nivo človekovih pravic, se spomnimo, da je njihova osnovna ideja v univerzalnosti. Ne bi smeli biti resnično zadovoljni, dokler te niso uveljavljene v enaki meri za vse, sicer sprejemamo tisto, kar naj bi človekove pravice v največji možni meri odpravile – razlikovanje med ljudmi glede na raso, narodnost, spol, družbeni položaj in druge osebne okoliščine.

Rosana Lemut Strle