Dan potem …

Včerajšnjo že tako sivo in turobno soboto je še bolj potemnila vest, da si je ravnatelj mariborske srednje šole, ki je bil zadnjih deset dni najljubša tarča slovenskih medijev, posledično pa tudi raznoraznih vsakdanjih zabavljaških dovtipov, vzel življenje. Hudo, vendar pravzaprav ne tako presenetljivo. Preden se je obveščanje o dogodku sprevrglo v tekmovanje v tem, kdo bo akterja bolj temeljito osmešil, ponižal, postavil na laž, smo lahko brali tudi članke, v katerih so novinarji opozarjali na dejstvo, da ljudje zaradi tovrstnih posegov v zasebnost storijo samomor. A kaj, ko je bil dogodek videti idealen za nabiranje komentarjev, s tem pa večjo pozornost oglaševalske srenje. Skratka… Ne le, da je bilo zabavno kopati po tuji sramoti, bilo je tudi dobičkonosno.

In kako na vse to gledamo dan potem? Ali čutimo, da smo morda prispevali k posameznikovi neskončni tesnobi in ustvarili za človeka tako brezizhodno situacijo, da se je odločil vdati na najbolj dokončen in nepovraten način? Da so bistveni del te igre odigrali mediji, ki so iz včerajšnje novice, potem, ko je bil film že davno odstranjen s portala Youtube, s feljtonističnim ponavljanjem in nadaljevanjem vsak dan ustvarili svežo, novo zgodbo. Mediji (in seveda ne gre vseh metati visti koš), ki akterjev te nesrečne in v resnici večje pozornosti nevredne zgodbe niso izpustili iz svojih krempljev. Nekaj smo k vsemu skupaj prispevali tudi bralci in poslušalci, ki smo pustili, da nas je »odneslo s tokom«. Ki smo, namesto, da bi vest zanemarili, v šali dražili sogovornike, še posebej tiste, ki delajo v šolstvu, ali imajo pri njih tudi radoživega ravnatelja npr. Znanec, ki je ravnatelj ene od slovenskih osnovnih šol, mi je še sredi tedna omenil, da vse skupaj postaja čisto nerazumno. Ljudje ga sprašujejo samo še, kakšna je pri njih učiteljica matematike in se mu posmihajo, češ, revež, ti si pa ne moreš nič privoščiti, ker imaš steklena vrata in steklene stene pisarne.

Karkoli smo si že mislili o vsem skupaj, ni dvoma, da ima zgodba tragičen konec. Morda bi se končala drugače, če bi mediji razumeli svojo moč in njene učinke.

Moč medijev je izjemna. Govorjena in pisana beseda sta bili vedno dobro orodje za dosego želenega cilja. V digitalni dobi, ko beseda in slika krožita hitreje kot kdajkoli prej, sta postali tudi orožje. Spomnimo se samo posnetkov obglavljanj, ki jih žal ne tako redko objavljajo ekstremisti kot sredstvo za boj, ustrahovanje. Zadenejo, mar ne? Tako kot so pokojnega ravnatelja zadele objave, ki niso in niso jenjale in nikakor niso bile v interesu javnosti, pač pa jih je v središče zanimanja vsak dan znova postavila krvi, solz in denarja lačna sprevržena uredniška politika.

Dragi uredniki in novinarji. Velika moč, ki vam je v imenu svobode izražanja poverjena, nosi s sabo tudi veliko odgovornost. Naj bo ta tragična zgodba, ki je nikakor ne moremo zavrteti nazaj, priložnost za pogled vase. Priložnost, da si tudi tisti bolj lahkotni mediji postavite meje. In meje nekje morajo biti.

 

Nataša