Dragi dedek Mraz ali 10 ključnih izzivov za svobodo izražanja

* Preden me obtožite, da Božičku in Miklavžu delam krivico, saj tudi dedek Mraz ni ravno sekularna figura, je trenutno ostal čas le še zanj. Je pa res, da imajo vsi trije zavidanja vredno obveščevalno zaledje in pri vseh obstaja resen sum tesne prepletenosti z ameriškim NSA, ruskim FSB in obveščevalno mrežo Svetega Sedeža.

Torej, dragi dedek Mraz,

kljub temu, da sem bila letos še posebej pridna (kajpak), Te prosim, da to pismo sprejmeš tudi, ali še posebej, v imenu tistih, ki niso bili tako zelo pridni. Oznako »porednega« namreč marsikdo pridobi v očeh oblasti in centrov moči, ko si drzne opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in se ne vda niti, ko je to nepopularno, neoportuno ali malce nevarno.

V novem letu si želim boljše pogoje in razmere za svobodo izražanja in informiranja.

V Sloveniji se zadnje čase sicer veliko govori o odgovornosti medijev, o kakovosti svobode izražanja, o javnem interesu. Tako je tudi prav, saj je takšna razprava nujno potrebna, če želimo o medijih še naprej govoriti kot o javnih psih čuvajih, obdržati kulturo dialoga, v kateri se mnenja krešejo na neki osnovni ravni civiliziranega izrazja, ter obvarovati ranljivejše in šibkejše člane družbe ali marginalizirane skupine.

A vendar se na tem mestu lahko spomnimo tudi na pritiske in omejitve, ki jih mediji, blogerji in sleherniki neupravičeno čutimo, ko izražamo svoje mnenje, ideje in zahtevamo informacije, pomembne za družbo in razpravo v javnem interesu. Spomnimo se na samocenzuro, ki še vedno prevečkrat narekuje vsebino ali obliko novinarskega dela, na politične pritiske, vlaganje tožb ali kazensko preganjanje, na molk državnih organov. Pomislimo tudi na to, česa vse ne vemo in že to dejstvo samo pomeni poseg v pravico do izražanja, na primer skrivanje informacij v javnem interesu ter informacije o tem, kdo in v kakšni meri nadzira naše komunikacije.

Čas v iztekajočem se letu je primeren, da pogledamo Deklaracijo o največjih izzivih tega desetletja za svobodo izražanja, ki so jo leta 2010 sprejeli vsi štirje mednarodni posebni poročevalci za svobodo izražanja in medije. Na polovici tega obdobja, na katerega se nanaša Deklaracija, se lahko tako ozremo nanjo in pogledamo, kje smo in kam gremo. So z Deklaracijo uspeli pogledati v stekleno kroglo? Se stvari slabšajo, morda gredo tu in tam celo na bolje?

Deklaracija je prepoznala 10 ključnih problematik s področja svobode izražanja, ki jim ni v celoti zadoščeno ne na Zahodu, kaj šele drugje po svetu, kjer se ne ponašajo s tradicijo varstva človekovih pravic. Pa poglejmo, kaj pravi in kako se zrcali v primeru Slovenije:

  1. Vzvodi državnega nadzora nad mediji: o načinih, kako država nadzira medije preko političnega vpliva, lastništva, licenc, oglaševanja, je bilo v Sloveniji že veliko govora. Kljub temu še vedno ni konsenza za spremembo medijske zakonodaje, kar bi bilo treba pospešiti.
  2. Kriminalizacija razžalitve: kazniva dejanja zoper čast in dobro ime postajajo v svetovnem merilu nesprejemljiva in v pretežnem delu v nasprotju z mednarodnimi standardi. Tudi v Sloveniji se počasi odpira ta razprava, a upamo lahko, da ne bo zamrla, še preden bo prišlo do kakšnih resnih premikov.
  3. Nasilje nad novinarji: vsaj v tej točki se lahko v Sloveniji pohvalimo in hkrati gromko potrkamo na les, da stanje ni tako hudo. A tudi slovenski novinarji niso imuni za prejemanje groženj, posebej ko obravnavajo teme kot je korupcija, hude kršitve zakonodaje in upravljanje z državnim premoženjem. Takšne grožnje so nesprejemljive in jih je potrebno preganjati, predvsem pa o njih govoriti, čeprav se včasih zdi to kot metanje kamnov v osje gnezdo.
  4. Izjeme in meje dostopa do javnih informacij: v Sloveniji se že dolgo lahko pohvalimo z enim najmočnejših zakonov o dostopu do javnih informacij. A nekaj je zakon, drugo je praksa. Posebej težko vprašanje je vprašanje javnega interesa za razkritje informacij, ki bi sicer po zakonu bile skrite. V današnjem svetu se v imenu varnosti in poslovnih interesov skriva vedno več dokumentov, za katere bi imela javnost pravico izvedeti, zato moramo to temo pustiti odprto in vedno znova govoriti o njej.
  5. Diskriminacija pri izvrševanju svobode izražanja: kolikokrat se zares vprašamo, ali imajo vse družbene skupine enake možnosti dostopa do medijev in do informacij, koliko nevidnih skupin živi med nami? Tu še zdaleč ne gre le za ponujanje urice televizijskega programa za Rome ali osebe s posebnimi potrebami (kjer so po možnosti ti predstavljeni pretežno v luči svoje »posebnosti« in »drugačnosti«, ki jih nadalje stigmatizira). Gre tudi za pravico do dostopa do informacij in digitalnih vsebin za slepe in slabovidne, za pozitivne ukrepe proti stereotipiziranju, diskriminacijskemu in sovražnemu govoru, vključitvi tradicionalno prikrajšanih skupin v delovno silo v medijih, predvsem pa za pobudo »odgovornih« medijev, da bi se o tem govorilo in kaj premaknilo.
  6. Pritiski kapitala: poleg pritiskov kapitala v kontekstu medijskega lastništva in posledičnega diktiranja medijske vsebine, gospodarske družbe in njeni lastniki vedno bolj pritiskajo na medije tudi, ko se ne strinjajo z »neobjektivnim« poročanjem o njihovih produktih, storitvah in spornih povezavah. Če so tradicionalni mediji morda celo že malo navajeni sobivati s takšnimi pritiski, pa se novi mediji, blogerji, »ulični novinarji« vedno bolj srečujejo z njimi. In velikokrat so popolnoma nemočni, saj ne poznajo ne svojih pravic, ne meja dopustnega izražanja. Na tej »fronti« v prihodnosti pričakujem porast težav in morebiti tudi tožb, ki bodo velikokrat predstavljale le obliko pritiska in ne metodo varovanja pravno priznanih pravic in interesov.
  7. Podpora javnim medijskim servisom: politizacija te teme v Sloveniji, vključno ali predvsem glede financiranja ter programskih vsebin (in seveda zloglasnega javnega interesa), preprečuje preobrat od neskončnega debatiranja do rešitev in konkretnih izboljšav, vmes pa se financiranje programov, ki odpirajo pomembna in spregledana družbena vprašanja, manjša in manjša.
  8. Varnost in svoboda izražanja: v Sloveniji trenutno izstopata dva pojava, kjer lahko govorimo o javni varnosti kot izgovoru za omejevanje državi neprijetnih stališč, idej in mnenj: kriminalizaciji protestov in posledično ustvarjen zastraševalni učinek (»chilling effect«) ter še vedno trajajoč kazenski postopek zoper novinarko Anuško Delić, ki naj bi izdala tajne dokumente, kljub temu da je razkrit družbeni pojav in njegove okoliščine v javnem interesu. Tudi sicer je razlog »varnosti« izjemno prikladen za utišanje kritičnih mnenj, velikokrat pod oznako »ekstremizma«, zato moramo biti nanj ves čas pozorni.
  9. Svoboda izražanja na internetu: v Sloveniji postaja to vprašanje (v resnici gre za skupek ogromno vprašanj) vedno pomembnejše, posebej ko pride do trka s pravico do varstva osebnih podatkov, saj so v takšnem primeru novinarji, blogerji in komentatorji še manj prepričani, kaj lahko objavijo in kaj ne. Internet prav gotovo izziva nove koncepte zasebnosti, izražanja in oblik sobivanja ter odpira vprašanja, s katerimi se do nedavnega nismo ukvarjali ali jim nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko bomo torej še morali govoriti o spletnem nadlegovanju, odgovornosti ponudnikov storitev informacijske družbe in ponudnikov vsebin, pravicah in etičnih standardih blogerjev, blokiranju zadetkov iskanja v brskalniku in blokiranju vsebin ter kopici drugih vprašanj.
  10. Dostop do informacijsko-komunikacijskih tehnologij: Zadeve se vsako leto izboljšujejo, o čemer vsako četrtletje pričajo poročila Statističnega urada, a vprašanje je, ali za vse enako in ali za vse enako hitro? Na tem področju vidim v Sloveniji še veliko možnosti za inovativne in družbeno koristne projekte, ki bi lahko pripomogli k izravnavanju svobode izražanja in participacije v družbi med različnimi družbenimi skupinami, od revnih otrok, starejših, oseb s posebnimi potrebami, oseb na podeželju itd.

Na blogu Info Hiše bomo v prihajajočem letu objavljali prispevke, ki bodo analizirali stanje na tem področju v pravu in v praksi ter se trudili predlagali spremembe na bolje.

Do sprememb na bolje pa prosim dedka Mraza, naj uporabi ves svoj vpliv, da se do takrat vsaj ne pogreznemo v temačno brezno ali črno luknjo, od koder ne ubeži žarek svetlobe. V temi se namreč dogajajo največje packarije in svetloba ima moč, da jih odpravi.

Polona Tepina