Javnost novinarskega dela

Serija člankov novinarke Dela Sonje Merljak (njihove škrbine lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj) me je spodbudila, da zapišem svoje razmišljanje o javnosti dela novinarjev. Ta tema je tesno vezana na vprašanje odgovornosti za novinarsko delo, o čemer bolj intenzivno razmišljam zadnji dve leti. V tem času je namreč prišlo do številnih primerov, ki neupravičeno posegajo v dobro ime posameznikov (v primeru gospe Melanie Trump tudi na globalni ravni), pa celo do medijske gonje, ki je človeka pognala v smrt. Tako skrajne posledice so rezultat ekscesnih kršitev profesionalnih standardov, etike in navsezadnje zakonov. Za slednje mora odgovornost ugotoviti pravna država. Ustreznost sankcij za take ekscese je posebna tema, o kateri bom morda kaj napisala kdaj drugič. Danes želim z bralci tega zapisa deliti svoje misli glede tega, komu in na kakšen način so novinarji odgovorni za svoje vsakdanje delo – tako, ki ustreza splošno sprejetim profesionalnim standardom.

Novinar dela za javnost

Za začetek se lahko naslonimo na številne definicije novinarstva, ki jim je skupno, da na eni strani naštevajo dejavnosti novinarja (zbiranje, presoja, predstavitev informacij) in na drugi strani cilje tega zbiranja: poročanje in predstavitev teh informacij javnosti.

Skupni imenovalec vsakega novinarskega delovanja je, da je namenjeno javnosti. Novinarji so pomemben člen pri uresničevanju 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki vsakomur daje pravico »sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti«. Samo informiran državljan lahko kvalificirano sodeluje v procesih odločanja v državi.

To vlogo priznava medijem tudi zakonodaja (Zakon o medijih), ki je sicer glede novinarjev precej skopa, poda nekaj pogojev za status samostojnega novinarja (med drugim mora izkazati znanje slovenskega jezika), za ostale pa zadostuje, da so zaposleni v mediju. Vendarle pa 21. člen pove najpomembnejše: da novinar ni dolžan razkriti vira informacij in da ne sme biti kaznovan zaradi izražanja mnenj in stališč (dokler so ta v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi). Vse to zato, da lahko novinar (preko medijev) ustrezno informira javnost.

Novinar odgovarja javnosti

Novinar za svoje delo zagotovo ne odgovarja državi. Delodajalcu lahko odgovarja, če krši prej navedene standarde profesionalnosti. Odgovarja posamezniku, če mu s svojim pisanjem povzroči škodo. Za vsebino in kakovost svojega dela pa novinar odgovarja le javnosti. Ne v smislu kazenske ali delovnopravne odgovornosti, temveč glede tega, ali si zasluži zaupanje javnosti, da ji informacije posreduje in predstavlja pošteno. Sankcija za pomanjkanje profesionalnosti in nepoštenost je izguba zaupanja javnosti. Odnos med novinarjem in javnostjo zato ne more biti le enosmeren proces posredovanja informacij in mnenj od novinarja k javnosti, ampak vključuje tudi kritično ocenjevanje novinarjevega dela in njegove kredibilnosti s strani javnosti.

To interakcijo, ki omogoča kritično oceno novinarjevega dela, prepoznava tudi zakonodaja, ki v vrsti členov Zakona o medijih od 26. člena dalje vse do 41.) vsakomur daje pravico do objave popravka »objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.« Ta pravica posameznika hkrati omogoča isti javnosti, da se o informaciji, ki jo je že dobila od novinarja, seznani še z druge strani. Pravica javnosti je še bolj jasno izpostavljena v 42. členu, ki jo postavlja na raven javnega interesa: »Pravica do odgovora je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah.«

Primarna je pravica javnosti

Če posameznik izkoristi pravico do popravka ali do odgovora, še ne pomeni, da novinar ni vestno opravil svojega dela. Tudi sama sem dovolj dolgo delala v medijih, da dobro vem, da pogosto zmanjkuje časa za poglobljenost. Le redki preiskovalni novinarji imajo možnost resne in časovno zahtevne poglobitve v določeno zadevo. Pri vsaki temi, o kateri piše novinar, je zagotovo nekaj posameznikov, ki o tej temi vedo bistveno več. Novinar je lahko specializiran za določeno področje, pa njegovo znanje še vedno ne dosega znanja in izkušenj ekspertov, ki na tem področju profesionalno delujejo. Popravki in odgovori mnogokrat niso zanikanje tega, kar je novinar napisal, ampak podajajo javnosti bolj točno, precizno ali poglobljeno sliko o obravnavani zadevi. Prav to je bistvo: javni interes je v zagotavljanju »objektivne, vsestranske in pravočasne« informiranosti javnosti, in novinarji služijo temu javnemu interesu.

V tej luči gre razumeti tudi 45. člen Zakona o medijih, ki nalaga celotnemu javnemu sektorju (bolj natančno, zavezancem po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja), da morajo medijem (torej novinarjem) na njihovo zahtevo posredovati informacije. Zmotno bi bilo prepričanje, da gre pri tem za pravico novinarjev do informacije. Gre za pravico javnosti, da nadzira delovanje javnega sektorja, novinarji pa so tisti, ki v imenu in v interesu javnosti to pravico uresničujejo. V nobenem primeru pa zakon ne podeljuje novinarjem monopola nad informiranjem javnosti. Javnost ima tudi sama pravico uresničevati svoje pravice. Le da v okviru tradicionalnih tehnologij to ni bilo ravno praktično.

Svet se spreminja

Ni posebno presenečenje, da zakonodaja zaostaja za razvojem tehnologij. Na mnogih področjih (na primer pri varstvu osebnih podatkov) to predstavlja bistveno večji problem, kot v primeru medijske zakonodaje. Je pa ravno iz pravice do popravka in do odgovora v sedanjem Zakonu o medijih razvidna tradicionalna logika zaporedja dogodkov: novinar objavi prispevek, šele nato lahko sledi popravek (ali odgovor). Namen uresničevanja teh pravic je, da se lahko javnost prepriča, da je novinarjevo delo opravljeno korektno in pošteno, kar seveda javnost upravičeno pričakuje.

Razvoj komunikacijskih tehnologij je bistveno spremenil hitrost in načine komuniciranja ter posredovanja informacij. Na družbenih omrežjih lahko izvemo za sveže informacije daleč preden so objavljene v tradicionalnih medijih. O določeni temi lahko na internetu v vsakem trenutku preberemo veliko število različnih mnenj in komentarjev, od katerih jih le manjši del prispevajo novinarji. V vsej poplavi informacij je težje kot prej kritično ocenjevati njihovo kakovost. Javnost pa se še vedno v veliki meri zanaša na novinarsko profesionalnost in prispevkom v medijih daje večjo težo. Odgovornost novinarjev (javnosti) zato ni nič manjša, kot je bila prej. Morda celo večja.

Javnost je hkrati pridobila tudi bistveno hitrejše načine za oceno novinarskega dela. Za reakcijo na prispevek ni več potrebno čakati na naslednjo izdajo časnika (in na dobro voljo urednika, da popravek ali odgovor objavi). Če posameznik že nima možnosti podati popravka ali odgovora kar kot komentar ob spletni objavi prispevka, pa mu družbena omrežja omogočajo to storiti mimo medija. Glas posameznika se v digitalnem svetu sliši dlje, kot v fizičnem. Če je tema za javnost zanimiva, se ta glas tudi hitro razširi. Nekateri posamezniki imajo na družbenih omrežjih večji doseg, kot ima marsikateri časnik naklade.

Ne-mediji v nekdaj medijskem monopolu

V prostor, ki so ga prej zasedali skoraj ekskluzivno tradicionalni mediji, vstopajo številni novi igralci. Ponudba informacij, tudi bistveno bolj poglobljenih, kot so jih sposobni podati »klasični« mediji, je impresivna. Naj podam nekaj domačih primerov: imamo posameznike, ki pišejo bloge o področju svojega (poklicnega ali drugačnega) interesa, npr. Boris Vezjak prav o medijih. Tu so skupine, recimo da jih v pomanjkanju bolj primernega izraza lahko označimo za nevladne organizacije, ki jih zanima mnoštvo področij, na primer Danes je nov dan. Pa spletni portali, ki so skoraj že medij (recimo Apparatus, ki je s svojimi podcasti v bistvu spletni radio za sladokusce). Pa taki, ki z združevanjem avdio in pisnih vsebin (tudi zelo specialnih in poglobljenih) tradicionalno definicijo medija celo presegajo. Metina lista, recimo, ki je vpisana tudi v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo. Tam je že kar nekaj izključno spletnih medijev, ki imajo tak ali drugačen poslovni model, temelječ na publiciranju kakovostnih komentarjev (na primer Fokuspokus) ali drugačnih vsebin. Morda bi bil čas, da se kakšna nevladna organizacija loti še izdelave razvida ne-medijev, da se bo lahko javnost bolje znašla v obilici ponudbe informacij.

Je tak razvoj nekaj slabega? Tako vprašanje je zavajajoče: razvoj pač obstaja in neizbežno sili v spreminjanje razmerij med mediji, novinarji, posamezniki in javnostjo. Novinarji so bolj in hitreje na prepihu, kar marsikomu gotovo ni pogodu. Javnost v (anonimnih) komentarjih pogosto pokaže grd in sovražen obraz. Ampak vsota vseh dejavnikov po mojem mnenju prispeva k boljšemu informiranju javnosti. Koliko je javnost sposobna kritično ovrednotiti nasprotujoče si informacije, je drugo vprašanje. Vsekakor pa ima za to sedaj večje možnosti.

Tradicionalni mediji imajo sedaj gotovo težje delo preživeti na trgu informacij, kjer je konkurence ogromno. Povrhu vsega velik del te konkurence na ta prostor ne gleda primarno kot na trg, na katerem je treba zaslužiti za preživetje. Vzdrževanje infrastrukture tradicionalnega medija (tiskanega ali avdiovizualnega) je drago, in ob padajočih nakladah izdaj na papirju ter razpršitvi oglaševanja na nove komunikacijske poti vedno težje. Težnjo po ohranjanju svojega tržnega položaja s senzacionalizmom sicer lahko razumemo, nismo je pa primorani nekritično sprejemati. Medij, ki zaide v to smer, nujno izgublja svojo kredibilnost. Novinarji pa so tisti, ki mediju dajejo in ohranjajo kredibilnost, zaradi njihovega dela pa jo medij lahko tudi izgubi. In javnost lahko v današnjih časih to izgubo kredibilnosti tudi hitro zazna, bistveno hitreje kot v pred-internetni dobi. Hkrati pa je zaznava izgube kredibilnosti v javnem interesu. Ki je, spomnimo se, »objektivna, vsestranska in pravočasna« informiranost javnosti. Pa kolikor je že to boleče za določen medij in posamezne novinarje.

V javnem interesu je torej izpostaviti delo novinarja, ki ne zadostuje standardom »objektivnosti, vsestranskosti in pravočasnosti«. Kaj pa delo, ki ustreza tem standardom? Ali je sprejemljivo, na primer, objaviti vprašanja novinarja (in odgovore nanj), preden jih je ta obdelal in objavil v svojem mediju? Poglejmo najprej argumente, ki jih je nakazala Sonja Merljak, zakaj bi bilo to nesprejemljivo.

Komunikacijska zasebnost?

Ali objava vprašanj, ki jih je nekdo prejel od novinarja (v okviru opravljanja njegovega dela, seveda), predstavlja poseg v komunikacijsko zasebnost tega novinarja? Najbrž ni treba posebej utemeljevati, da novinarska vprašanja niso namenjena samo in izključno naslovniku, ampak so del procesa, v katerem je načrtovana javna objava nekega prispevka. Del tistega procesa torej, ki je namenjen javnosti. Sklicevanje na komunikacijsko zasebnost (novinarja za njegova vprašanja), hkrati pa vzeti kot samo po sebi umevno, da te zasebnosti druga stran (naslovnik za njegove odgovore) nima, je nekoliko shizofreno. Nihče ni nikoli podelil novinarjem posebnega pooblastila za posege v zasebnost (tudi komunikacijsko) drugih. Novinarstvo tako ali tako ni reguliran poklic: zahtevana ni nikakršna licenca ali izobrazba, minimalne standarde bi lahko vzpostavljale kvečjemu stanovske organizacije novinarjev.

V članku gospe Merljak so posebej izpostavljene javne ustanove, ki naj bi s temi objavami ustvarjale vtis transparentnosti in učinkovitosti. Ali gre res samo za  vtis, nima vpliva na vprašanje, ali gre pri objavi novinarskih vprašanj za poseg v novinarjevo komunikacijsko zasebnost. Podroben razmislek o tem je bil opravljen pri Informacijskem pooblaščencu že leta 2009, ko me je v podobnem primeru Silvester Šurla prijavil. Sama se seveda s tem primerom nisem ukvarjala, državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov pa je odločila, da ne gre za kršitev varstva osebnih podatkov in podrobno argumentirala, zakaj je temu tako. Transparentnost dela javnega sektorja je zanesljivo pomemben dejavnik pri presoji o objavi, pa naj si gospa Merljak o motivih zanjo misli, kar si že hoče.

Vsaka druga oseba, za katero ne veljajo zakonske zahteve po transparentnosti, ki zavezujejo javni sektor, pa se seveda lahko sama odloči, da bo poslovala bolj transparentno, kot ji zakon nalaga.

Poslovna skrivnost?

Zanimiv je namig, da objava novinarjevih vprašanj predstavlja razkritje njegovih službenih načrtov ter posega v ekskluzivnost novinarskih preiskav in v njegovo intelektualno lastnino. Postavitev teh namigov v kontekst varovanja poslovne skrivnosti pa pripelje do absurda. Če je vsebina novinarskih vprašanj poslovna skrivnost medija, za katerega novinar dela, je za čuvanje poslovne skrivnosti najbolj odgovoren delavec tega medija, torej novinar sam. Torej bi lahko sklepali, da novinar že s postavljanjem vprašanj naslovnikom razkriva poslovno skrivnost medija, saj jim razkriva službene načrte. Novinarska vprašanja zanesljivo ne predstavljajo poslovne skrivnosti, kot jo opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah. Niti enkrat še nisem videla, da bi bila novinarska vprašanja poslana kot dokument, ki ga je družba – izdajateljica medija označila z oznako »poslovna skrivnost«.

Poslovna skrivnost z novinarskim delom nima nobene zveze, je pa seveda možno, da je na primer ekskluzivnost v poslovnem interesu medija. Vendar pa posameznik, ki ni ne v delovnem ne v poslovnem odnosu z nekim medijem, nima obveznosti skrbeti za poslovne interese tega medija. Novinarska vprašanja (za razliko od članka) tudi ne dosegajo standarda avtorskega dela, ki bi bilo deležno varovanja po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah.

Res je, da lahko objava v javnosti razkrije novinarjevo smer dela konkurenčnim medijem. Ampak to je kvečjemu problem poslovne uspešnosti posameznega medija, medtem ko je (hitrejša) objava (več) informacij v skladu z javnim interesom po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti javnosti.

Kakovost informacij?

Predsednica društva novinarjev Petra Lesjak Tušek pravi, da javno objavljeni odgovori (na vprašanja novinarja) brez konteksta niso osmišljeni in povezani z drugimi vidiki teme, ki jo novinar obdeluje. S tem stališčem se je mogoče do neke mere strinjati. Načeloma naj bi novinarsko delo res dvignilo kakovost informiranosti. Vendarle pa je tako stališče hkrati precej pokroviteljsko do javnosti. Presoja, kaj je za informiranost javnosti dobro, pač ni (več) v ekskluzivni domeni novinarjev. Vsak, ki ima informacijo, ima danes tehnične možnosti, da jo da v javnost. Ravno tu se najbolj pozna sprememba, ki so jo prinesle moderne tehnologije. Nepovratno so minili časi, ko so imeli mediji monopol nad javno besedo. Monopol pomeni moč, in slepili bi se, če bi se pretvarjali, da v »zlati dobi« medijev ni prihajalo do zlorab te moči. Problem vsake zlate dobe je, da je zlata le za eno stran, druga pa jo pogosto občuti kot zatiranje. Danes do javnosti obstajajo mnoge poti tudi mimo medijev. Res pa je, da so te poti enim bolj, drugim pa manj na razpolago.

Etika?

Ali je objaviti novinarjeva vprašanja etično? Odgovor na to vprašanje zagotovo ni enoznačen. Kdor konkretnemu novinarju verjame in zaupa, da bo odgovore na vprašanja korektno in celovito uporabil ter jih postavil v objektiven kontekst, ne bo imel težav počakati na objavo novinarskega prispevka. Kdor tega zaupanja nima, se bo morda odločil drugače. Taka odločitev je rezultat subjektivne presoje, zato je težko postaviti objektivne kriterije za etičnost odločitve o objavi novinarskih vprašanj. Tudi pogled javnosti na etičnost takega dejanja je odvisen od številnih dejavnikov, med katerimi je zelo pomemben javni ugled: novinarja, naslovnika vprašanj, medija in medijske hiše.

Če strnem svoj pogled na objavo novinarskih vprašanj (in odgovorov nanje), bi rekla da je praviloma vredno počakati na kakovosten novinarski izdelek, vendar pa je stvar proste presoje posameznika, ali je na to zares pripravljen počakati. To je nova realnost, v kateri hočeš-nočeš delujejo mediji.

Manipulacij ne ščiti noben etični standard

V nekaterih primerih pa je mogoče bolj ali manj enostavno oceniti, da so vprašanja, ki jih zastavlja novinar, manipulativna. Naj dam vsem razumljiv banalen primer: »Ali še vedno pretepate svojo ženo?«. Stališče izpraševalca je povsem jasno že iz vprašanja. Včasih se da iz vprašanj tudi razbrati, da je članek že napisan, in ga nobena vsebina odgovora ne bo spremenila. Kvečjemu bo dodano kaj v stilu: »Gospod sicer zanika, ampak…«. Od novinarjev uglednih medijev javnost upravičeno pričakuje, da se ne poslužujejo takih praks. Pa se vsake toliko vendarle zgodi…

 

Roka-s-pisalom-na-zvezku

Zakaj sem objavila vprašanja Sonje Merljak?

Po dolgem zapisu svojega razmišljanja o različnih aspektih javnosti novinarskega dela sem dolžna še pojasniti svojo konkretno odločitev, ki je privedla do tega zapisa. Torej, zakaj sem na družbenem omrežju objavila novinarska vprašanja Sonje Merljak in svoje odgovore nanje.

Vprašanja, ki sem jih prejela od gospe Merljak, se nanašajo na mojo (v davnem letu 2014 postavljeno) zahtevo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, da Radiotelevizija Slovenije razkrije pravno mnenje v zvezi z imenovanjem generalne direktorice RTV. Tega je odvetniška pisarna, ki je tedaj delala za RTV, poslala vodji pravne službe Sabini Muratovič. To mnenje je, kot kaže, že leta 2014 povedalo enako, kot je leta 2016 odločilo Višje delovno in socialno sodišče: da ni zakonitih razlogov za obnovo postopka imenovanja generalnega direktorja. RTV tega mnenja ne želi izročiti z izgovorom, da ga je Sabina Muratovič prejela kot zasebno komunikacijo. Temu za lase privlečenemu izgovoru ni verjel niti Informacijski pooblaščenec, niti Upravno sodišče, ki je potrdilo odločitev Informacijskega pooblaščenca, da mora RTV to mnenje izročiti.

Vsebina vprašanj Sonje Merljak pa je po moji presoji jasno nakazovala, da bo šlo v članku za odvračanje pozornosti od ugotovljenih in verjetnih nezakonitosti k problemu, ki dejansko sploh ne obstaja: poseganju v komunikacijsko zasebnost Sabine Muratovič, v komunikacije novinarjev z njihovimi viri in v kar vso komunikacijo vsepovsod. Posebej sprevrženo se mi je zdelo, da o zadevi, v katero sem vključena kot stranka s pravnim interesom, od mene želi dobiti odgovore v vlogi nekdanje informacijske pooblaščenke, pri tem pa mi še v usta polaga odgovore s sugestivnimi vprašanji tipa »ali to lahko pomeni, da naša komunikacija nikjer ni več varna?«

V odločbi Informacijskega pooblaščenca je ugotovljeno, da gre pri tem pravnem mnenju nesporno za informacijo javnega značaja, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče. Ugotovljeno je še, da RTV s tem pravnim mnenjem razpolaga, saj ga je prejela vodja pravne pisarne kot oseba, pooblaščena za izdajanje naročil odvetniški družbi. Pri preusmerjanju službene komunikacije na privatni elektronski naslov Informacijski pooblaščenec celo omeni Uredbo u upravnem poslovanju, ki tako preusmerjanje izrecno prepoveduje. Prikrivanje pravnega mnenja pred organi RTV bi morda lahko pomenilo kršitev delovnopravne zakonodaje. Če bi bil s tem mnenjem seznanjen tedanji predsednik Programskega sveta RTV Mitja Štular, pa o tem ne bi obvestil (vseh) ostalih članov, bi lahko šlo za zlorabo položaja. Ob seriji kršitev predpisov pa se je Sonja Merljak odločila za vprašanje posega v zasebni e-poštni predal, pa čeprav je že Informacijski pooblaščenec jasno zapisal, da »niso izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih bi organ oz. Pooblaščenec lahko s pregledovanjem elektronskega predala javne uslužbenke posegla v pravico do komunikacijske zasebnosti«, temveč da bi moral RTV od Sabine Muratovič zahtevati, da »dokument iz zasebne elektronske pošte posreduje na elektronski naslov uradne osebe, pooblaščene za posredovanje informacij javnega značaja.« Če tega ne bi želela storiti, bi s tem kršila delovne obveznosti. O posegu v zasebno elektronsko pošto ni nikakršnega govora. Prav nasprotno!

Že vprašanja so nakazovala, članek in njegov senzacionalističen naslov pa sta še potrdila, da si je novinarka postavila »slamnatega moža«, s katerim se je spopadla: ogroženost novinarskih virov (in zasebnosti komunikacije na splošno). Ta pa nima s prikrivanjem pravnih mnenj na RTV prav nobene zveze. Na srečo vsaj generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije tej manipulaciji ni nasedla, saj Sabina Muratovič pač ni novinarka. Tudi izenačevanje teže odločbe Informacijskega pooblaščenca in sodbe Upravnega sodišča na eni strani z »globoko zaskrbljenostjo« RTV na drugi, bi lahko razumeli kot manipulacijo. Kdo pa je ta RTV, ki je »globoko zaskrbljen«? Protizakonito imenovani generalni direktor Marko Filli, v katerega zasebnem interesu je bilo prikritje pravnega mnenja? Vodja pravne pisarne, ki je to mnenje dejansko prikrila? Taki bi res lahko bili globoko zaskrbljeni, če bi Programski svet RTV kazal kakšno voljo, da jih pokliče na odgovornost.

Sonja Merljak ima vso svobodo napisati tak članek. Delo ima vso svobodo tak članek objaviti. In jaz imam vso svobodo podvomiti v korektnost novinarskega dela, v vprašanjih zaznati manipulacijo, in jih objaviti. V javnem interesu je, da ima javnost možnost sama presoditi, ali se z mojo presojo novinarske (ne)korektnosti strinja ali ne.

V zadnjih 25 letih odkar nastopam v javnosti, sem več stokrat prejela vprašanja novinarjev. V največji meri korektna, včasih provokativna, sem in tja odkrito nenaklonjena. Vedno se trudim nanje odgovoriti in biti pri tem čimbolj odkrita. Le dvakrat v četrt stoletja sem zastavljena vprašanja javno objavila, ker sem ocenila, da je njihovo mesto na smetišču manipulacij. Prvič leta 2008, ko sem še kot informacijska pooblaščenka prejela vprašanja Silvestra Šurle. Drugič pa letos. Sonja Merljak, katere vprašanja (in svoje odgovore nanje) sem objavila, je zapisala, da sem to storila brez razmisleka. Zagotavljam ji, da je bilo prav nasprotno. Sonjo Merljak sem uvrstila v družbo urednika Reporterja po tehtnem razmisleku.