Kam nas vodi pot naše civilizacije

    Vsaka človekova pravica sloni na ljudeh, sloni na humanosti. Tokrat samo na kratko o dogodkih, ki sejejo strah in grozo, o včerajšnjem terorističnem napadu v Parizu razmišljam, o migranstki krizi, ki je zajela Evropo.

    Naj za izhodišče vzamem svoj stavek, ki sem ga zapisala na Tviterju. »Pretresena sem nad grozljivimi terorističnimi napadi v Parizu. Upam, da to ne bo omajalo naše humanosti do ljudi, ki bežijo pred istim zlom.«

    Ljudi vidim pred seboj in ne številk. Človekoljubu bosta vedno duša in srce sočloveka v ospredju. To je tudi osnovna paradigma vsake humanitarne organizacije. Rdeči križ Slovenije to poslanstvo na Slovenskem goji že 149 let in izhajamo iz načel, ki nam jih je v zibelko rdečekrižarstva položil ustanovitelj Henri Dunant – pomagati vsem, ki so pomoči potrebni, tudi vsem ranjenim vojakom ali civilistom, ne glede na stran bojne črte, če govorimo o vojnah, iz katerih so izšla pravzaprav načela Rdečega križa, ki so zapisana v Ženevskih konvencijah.

    Le ljudje smo tisti, ki znamo in zmoremo delati dobro, in žal so tudi le ljudje tisti, ki sejejo teror in grozo, ki delajo naši družbi, celotni civilizaciji, če hočete, neznansko škodo. Ljudje, ne religije. Zazrimo se vase in obsodimo teroriste, a bodimo še vedno ljudje, ki ne bomo v vsakem (so) človeku videli zla le zato, ker morda nosi ruto ali pa ima brado. Teroristični napadi naj tudi ne bodo izgovor za islamofobijo (in mnoge druge fobije), naj tudi ne bodo izgovor za postavljanje ograj.

    Pomagajmo in bodimo strpni. Le to nas bo kot družbo ohranilo, nasprotje temu ne ubija samo ljudi, ampak ubija tudi osnovne civilizacijske norme, ubija človečnost.