Konec magnetogramov vlade: Udarec pod pas za transparentnost

Vlada RS se je odločila za nenavaden, a žal ne nepričakovan ukrep. Dobesednih prepisov posnetkov sej vlade ne bodo več izdelovali.

Da ne bo pomote, Vlada oziroma Generalni sekretariat Vlade po veljavni zakonodaji ni dolžan izdelovati magnetogramov sej. Najavljena odločitev torej ne bo kršila nobenega obstoječega predpisa. Kljub temu pa je v vseh pogledih Vlada s tem naredila korak nazaj. Korak, ki izraža nezaupanje v zakone in institucije, ki bdijo nad transparentnostjo, in korak, ki bo utegnil sprožiti plaz podobnih odločitev drugih organov v Sloveniji.

Poglejte nas, kako smo transparentni!

Transparentnost je moderna beseda. Dostop do javnih informacij ni več nekaj, kar bi zanimalo le piflarje in zakotne pisarje. Spoznali smo namreč, da je dostop do informacij, ki jih ima država, še kako pomemben za naš vsakdan in za našo možnost izvrševanja civilnih in političnih, pa tudi drugih človekovih pravic. Informacije javnega značaja so tudi eno najpomembnejših orodij novinarjev pri izvrševanju njihovega poslanstva kot »javnih psov čuvajev«.

Moderne demokracije so se seveda – modro – odzvale na klice k večji transparentnosti s sprejemanjem zakonov, podpisovanjem raznih zavez, pridruževanjem pobudam za večjo odprtost delovanja javne uprave. Bolj odprto in blizu državljanov kot deluje država, za bolj demokratično se lahko ima.

A žal velikokrat ugotovimo, da se države zgolj bahajo z odprtostjo na papirju, v praksi pa se varuhi transparentnosti in aktivni člani družbe dnevno spopadajo z različnimi ovirami. Ovirami, ki z deklarirano transparentnostjo nimajo ničesar skupnega.

Nezaupanje v institucije pravne države?

Novinarji so v preteklosti večkrat zahtevali dostop do magnetogramov sej Vlade, Vlada pa jih je zavrnila. Informacijski pooblaščenec in Upravno sodišče sta nato večkrat odločila, da brez izjemno dobrega in konkretiziranega razloga ni mogoče zavrniti dostopa javnosti do magnetogramov. Po zakonu je treba namreč konkretno utemeljiti, kako in zakaj bi bilo razkritje škodljivo za svoboden tok razprave in posledično za delovanje Vlade. Če namreč država trdi, da dela v imenu in za ljudi, ne sme zgolj na podlagi občutka in dušebrižniško skrivati informacij.

Vse kaže, da je bil Generalni sekretariat Vlade razočaran, če ne celo kaj več, ker mu s svojimi argumenti večkrat ni uspelo prepričati Informacijskega pooblaščenca in Upravnega sodišča. Zato se je kratko malo odločil, da pretenta sistem, ki ga je zakonodajalec zgradil z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in pač preneha izdelovati magnetograme. Tega tako ali tako ni bil dolžan početi…

Odločitev Generalnega sekretariata Vlade je težko razumeti drugače kot nekakšno nezaupnico Informacijskemu pooblaščencu, instituciji, ki je v svetovnem pogledu priznana kot ena najučinkovitejših orodij za zagotavljanje transparentnosti delovanja širše javne uprave. Ter nezaupnici sodiščem, ki bdijo nad delovanjem Pooblaščenca in imajo v primeru tožbe vedno možnost popraviti njegove odločitve.

Novinarji in posamezniki se torej lahko upravičeno počutijo pretentane. Vprašati pa se moramo tudi, kakšne bodo posledice te odločitve.

Zgledi vlečejo

Nihče ne trdi, da morajo biti vse informacije javnega značaja prosto dostopne; tudi magnetogrami sej vlade seveda ne. Po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja lahko Vlada magnetograme označi s stopnjo tajnosti (seveda mora to storiti skladno z zakonom), dostop pa lahko zavrne tudi, če bi javno razkritje škodilo njenemu notranjemu delovanju.

Odločitev, da se magnetogrami ne izdelujejo več, pa bi utegnila »navdahniti« marsikateri drug državni organ, da gre po isti poti – dokument, ki ga ni, ne povzroča glavobolov. To pa je nevarna praksa, ki lahko vodi tudi v skrivanje ali uničevanje dokumentov, saj je lažje reči, da dokumenta ni, kot se ukvarjati z nadležnimi novinarji, z utemeljevanjem izjem, z nadzornimi institucijami. Vprašanje pa je tudi, ali bo Vlada nehala tudi snemati seje, ko bodo novinarji začeli zahtevati zvočne posnetke, ne le prepisov?

Zanimivo bi bilo vedeti, ali državne institucije, ko sprejemajo takšne odločitve, ki pomembno vplivajo na raven transparentnosti, pretehtajo vse negativne in pozitivne posledice tovrstnih odločitev. Ali imajo v mislih zaveze o transparentnosti (kamor sodi tudi institucionalni nadzor nad odločitvami o omejitvah javnega dostopa), ki jih je država vrsto let dajala državljanom; zaveze, s katerimi se radi pohvalimo, kako odprta demokracija smo?

Morda pa je čas za širšo razpravo o namenih in uporabi zakonov, ki zagotavljajo pravico do informiranosti in določajo njene meje.

Polona Tepina

Nekdaj zaposlena pri Informacijskem pooblaščencu, trenutno na študiju človekovih pravic v Veliki Britaniji. Več o Poloni tukaj …