»Na napačnem vlaku so vse postaje napačne!«

Ni šlo drugače. Morala sem se nasmehniti, ko je moj dobri znanec, Rodoljub Sabić, srbski pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja in varstvo osebnih podatkov, včeraj tvitnil misel, ki naj bi jo izrekel njegov nekdanji klient, starec, nekje z vasi. V srbščini zveni še bolj sočno: »Moj doktore, kad si sedneš u pogrešan voz, svaka ti je stanica pogrešna.” Koliko bridke resnice v tako kratkem stavku. To zmore le velika modrost.

In ko je nasmeh zbledel, sem šele razumela, kako nadležno resnična je misel. Če greš v napačno smer, tega ne moreš popraviti drugače, kot da se obrneš. Zato je že v izhodišču treba dobro premisliti, kam hočemo.

Ne vem, kako je z vami, meni se večkrat zazdi, da se namesto, da bi priznali, kako je smer iskanja napačna, pretvarjamo, da so vmesne postaje čisto v redu in se tolažimo, da je potem pot tudi prava. In če kdo vpraša, ali pot res vodi do cilja in kako to vemo, ga družno ne maramo, ker si je drznil podvomiti v našo smer.

Vzemimo za primer dokapitalizacijo bank za namen njihove stabilizacije. Ne vem, če je kdo preštel vse »postaje«, vse finančne vložke (manjše in velike), vsak prenos t.i. slabih terjatev. In ker so šle t.i. slabe terjatve na Družbo za upravljanje terjatev bank, vzemimo za primer tudi to. Kdo v resnici ve, v katero smer gredo in kaj v opredmetenem smislu pomeni njeno na spletni strani tako lepo opisano poslanstvo. Pa kot državljan potem sklicujoč se na pravico dostopa do informacij javnega značaja pač vprašaš; vprašaš ministrstvo za finance in Družbo za upravljanje terjatev bank. Vprašaš, da bi lahko ocenil, ali gremo v pravo smer, bodo banke končno stabilizirane, bo družba unovčila kakšno terjatev… In ko prejmeš zavrnilni odgovor z argumenti o tem, da gre za poslovno skrivnost ali pa da družba, ki je ustanovljena kot pravna oseba javnega prava, zase trdi, da ni zavezana za posredovanje informacij javnega značaja, se ti res zdi, da neprostovoljno deliš pot v neznano.

Zato je treba spraševati, naslavljati zahteve za dostop do informacij javnega značaja, četudi se zavezanci izogibajo. Šele odgovori na naša vprašanja (čeprav je pot do njih včasih dolga) nam – državljanom omogočajo oceno o tem, ali gremo v pravo smer. Seveda pa to ne odvezuje tistih, ki nas vodijo, da redno in s kritično distanco presodijo pravilnost smeri tudi sami.

Nataša Pirc Musar