Naši modeli demokracije so prazni in propadajo z vznemirljivo hitrostjo

    Islandsko aktivistko, pesnico in poslanko Piratske stranke Birgitto Jónsdóttir sem spoznala junija 2014, ko je bila na obisku v Sloveniji. Skupaj sva sodelovali na okrogli mizi, kjer smo govorili o vseobsegajočem nadzoru, ki ga izvajajo ZDA skupaj s partnerskimi državami. Navdušila me je s svojo pesniško milino in lucidnim razmišljanjem o tem, kako ne smemo biti tiho in ne obupati nad sedanjimi razmerami v družbi. Januarja letos sem prebrala njen članek o tem, kako bi se ona lotila prenove demokracije, ki ne deluje. Z njenim dovoljenjem sem ga prevedla in vam ga ponujam v razmislek.

    Nataša Pirc Musar

     

    Birgitta, 728-220»Naši sedanji modeli demokracije so zastareli in propadajo, potrebno je zgraditi nekaj z več vsebine in pomena«, pravi islandska aktivistka in političarka Birgitta Jónsdóttir. V svojem članku predstavi nekaj možnosti, kako se prenove lotiti.

    Demokracija v digitalni dobi

    Živimo v izjemnih časih, časih sprememb. Aleksandrijsko knjižnico imamo tako rekoč pri roki: celotno zapisano znanje sveta se digitalizira in postaja dostopno na Internetnem Arhivu, brezplačni neprofitni digitalni knjižnici, ki ponuja dostop do knjig, glasbe, znanja, novic in internetnih strani.1

    Nič od tega pa nam ne bo pomagalo, če ob vsem tem ogromnem znanju nimamo tudi modrosti za njegovo uporabo.

    Probleme, s katerimi se soočamo, pogosto občutimo kot gromozanske, kot takšne, za katere rešitev ni. Sem iz generacije, ki je živela v senci možnega jedrskega spopada in konca življenja na tem planetu. To tveganje še vedno obstaja, še druga pa celo bolj direktno grozijo planetu – na primer klimatske spremembe in strahovito uničevanje okolja.

    Hkrati pa so naši modeli demokracije prazni in propadajo z vznemirljivo hitrostjo, ko se premikamo naprej v dobo kompleksnosti, tehnologije in vsesplošne povezanosti. Obstaja globoko in rastoče nezaupanje v tako imenovane demokratične institucije in v politiki, ki ji volimo, da nas zastopajo. Tudi protesti se krepijo – prav tako pa totalitarizem in fašizem. Tlakujemo si nevarno pot v populizem in iz zgodovine bi se morali učiti, kako se izogniti temnemu barbarstvu nacionalizmov in vojn. Demokracija se počasi umika represiji. Policija se militarizira proti svojemu ljudstvu, medtem ko elita ali »1%«, ki je v vojni s preostankom človeštva, uporablja vedno bolj kompleksne sisteme, ki jih je ustvarila za ohranjanje svoje moči. Naše države so zgrajene okrog sistemov, ki so zastareli. Ustvarjeni so bili v enostavnejših časih in za manjše družbe. Danes ti sistemi ne služijo več ljudem, temveč predvsem samim sebi in svoji ohranitvi. Socialni sistemi so tik pred kolapsom, pogosto kot uvod v njihovo privatizacijo. Zmanjkuje nam planeta in naši sistemi so proti temu nemočni. Drakonski »protiteroristični« zakoni in vsesplošna tajnost so nekako postali standard. »Razvite« demokracije postajajo strašljiva zmes Hrabrega novega sveta in 1984. Vsakodnevno nas prepričujejo, da smo brez moči, da sistemov ni mogoče spremeniti. Toda to je laž.

    Nikoli še nismo bili tako povezani, kot smo danes. Enostavno si je izmenjati izkušnje uspehov in neuspehov. Naša krivulja učenja je zato bolj strma kot kadarkoli prej. Delimo, prevzemamo, predrugačimo in soustvarjamo vsak dan, ne da bi se prav zavedali, da moč leži v obilju informacij, ki jih obdelujemo in shranjujemo.

    Goli v sistemu

    V zgodovini človeštva se je izjemna inovativnost in kreativnost pogosto pokazala v obdobjih ekstremnega stresa. Zdaj smo kot človeštvo dosegli stopnjo, ko se moramo povzpeti na naslednji nivo, sicer prihodnji generaciji ne bomo uspeli predati vzdržnega sveta. Toda v tem sistemu vsesplošne povezanosti smo goli in ranljivi, ker lahko države in velike korporacije obravnavajo našo digitalno osebnost kot tržno blago, ne oziraje se na lokalne in globalne zakone. Po nedavnem dodatku k statutu o človekovih pravicah OZN bi morala biti naša digitalna osebnost, v teoriji, deležna enakih pravic do zasebnosti kot fizično bitje, kar pa v praksi še zdaleč ni tako. Zato je izjemnega pomena spodbujati ljudi, da sodelujejo v digitalni demokraciji, spodbujati države, da dajo na razpolago svoje podatke, in varovati našo vedno bolj prizadeto ustavno pravico do zasebnosti. Potovala sem po svetu, srečevala ljudi z vseh področij delovanja, tako fizično kot v kiberprostoru. Videla sem izjemen napredek digitalne dobe, pa tudi njeno distopičnost. Osebno poznam nekatere in vem še za mnoge žvižgače, ki so bili in so še zaprti, ali pa so ostali brez domovine, ker so razkrivali golo resnico, ker so omogočili dostop do podatkov o kriminalnih aktivnostih tistih, ki naj bi nas ščitili. Ljudje, kot so Chelsea Manning, Jeremy Hammond, Barrett Brown, Peter Sunde, Gottfrid Svartholm, Fredrik Neij, John Kiriakou, Edward Snowden. Jesselyn Radack, Samy Kamkar in Thomas Drake so tudi plačali visoko ceno za svoja načela, Aaron Swartz pa celo najvišjo, ko si je tik pred izrekom obsodbe v januarju 2013 vzel življenje.

    Toda obstajajo orodja, ki nam lahko pomagajo k svobodi, če jih uporabimo s svojo kolektivno modrostjo. Povedala bom kratko zgodbo iz moje domovine Islandije, dežele, ki jo mnogi gledajo kot laboratorij za novo, globljo demokracijo, žarek upanja za globoke spremembe.

    Laboratorij demokracije

    Islandija je otok sredi severnega Atlantika s 320.000 prebivalci. Pohvali se z najstarejšo parlamentarno demokracijo na svetu, vendar je to le eden izmed naših ljubkih mitov. Otok je bil v resnici stoletja kolonija Dancev in Norvežanov in je postal neodvisna demokratična republika šele leta 1944. Najedata nas močan nepotizem in korupcija. Islandijo si lahko predstavljate kot veliko Sicilijo. Gospodarji mafijskega tipa, znani kot »Hobotnica«, so si prisvojili vse, kar bi moralo pripadati naciji, in si to v obdobju tranzicije do neodvisnosti razdelili med svoje družine in prijatelje, kot bi bili kakšna afriška država, ki je proglasila neodvisnost desetletje za Islandijo. To lahko pojasni, zakaj so bili ob privatizaciji bank v letu 2005 pozabljeni strogi zakoni in obljube profesionalnosti, banke pa so bile predane ljudem, ki so jih odobrile »mafijske« družine. Poročilo posebne preiskovalne komisije, ki jo je imenoval parlament, da razišče vzroke finančnega kolapsa, je aprila 2010 na 2.330 straneh razkrilo, med drugimi šokantnimi podatki, da kupci bank nikoli niso zares plačali zanje. Eden drugemu so posodili dovolj za prvi obrok, država pa nikdar ni prejela celotne kupnine. 2

    Poleg tega so islandski bankirji odkrili načine zlorabe bančnih zakonov Evropskega ekonomskega območja za širitev na trge Evropske Unije, kjer so ustanavljali sestrske banke.3 Rezultat: islandske banke so rasle kot gobe v vlažnem poletju. Islandski finančni »čudež« je v nekaj letih za šestkrat prerasel islandski BDP. Ti finančni kavboji so trdili, da smo lahko finančni voditelji sveta, nova bančna Meka. Podporniki, tudi predsednik Islandije Ólafur Ragnar Grímsson, so to iluzijo prodajali doma in v tujini. Sama v te pravljice nisem nikoli verjela, toda večina ljudi je sodelovala v zabavi z lahkim dostopom do kreditov, napihovanje nepremičninskega balona pa je pomagalo hraniti iluzijo.

    Balonov in skušnjav je bilo mnogo. Uživanje zlata (da, na hrano so si posipali zlati prah) in privatni reaktivci so bili občudovani v medijih, ki so jih, mimogrede, imeli v lasti isti lastniki kot banke. Kolaps finančnega sistema v letu 2008 je prisili ljudi k spoznanju, da je propadlo vse, v kar so zaupali. Ob spopadanju z dejstvom, da nič ni tako, kot je bilo videti, so začele med ljudmi nastajati skupine, v katerih so ljudje razpravljali, kakšno prihodnost želijo razvijati skupaj. Kako naj ustvarijo Islandijo 2.0, brez elementov, ki so pripeljali do četrtega največjega finančnega kolapsa na svetu. Položaj je zahteval podoben pogled vase kot tedaj, ko je posameznik soočen z veliko osebno krizo. Posameznik ima v transformativni krizi – ob smrti bližnjega ali hudi bolezni – mnogo večjo sposobnost spremembe smeri kot v stabilnih časih. Enako velja tudi za družbo.

    Ob veliki krizi je mogoče narediti velike spremembe. Dober način za razkritje prave narave družbe je začeti debato o tem, kaj bi radi videli v njeni ustavi in »družbenem ((socialnem)) sporazumu«. V obdobju po izbruhu krize med leti 2009 in 2013 so Islandci poskusili nekaj, česar parlament ni zmogel v 70 letih od osamosvojitve. V kolektivnem ustvarjalnem procesu so napisali novo ustavo, temelječo na vrednotah sedanjosti. V nezavezujočem referendumu jo je podprlo 67 odstotkov ljudi.

    Zaključni del procesa so ljudje zaupali parlamentu. Toda parlament je ignoriral želje ljudstva in ni ratificiral nove ustave. Desnosredinska koalicija, ki je zavladala aprila 2013, je še zmanjšala možnosti za uveljavitev nove ustave. Na drugih področjih smo bili bolj uspešni. Pravnica in žvižgačka Eva Joly je predlagala, kako odgovorne za krizo pripeljati pred obličje pravice. Landsdomur, posebno sodišče za člane parlamenta, ustanovljeno leta 1905, je zasedalo prvič v zgodovini. Leta 2012 je razsodilo, da je nekdanji predsednik vlade Geir Haarde kriv, ker ni skliceval izrednih zasedanj vlade ob nastopu finančne krize.

    Do dramatičnih sprememb je prišlo na lokalnih volitvah. V Reykjaviku je bil leta 2010 za župana izvoljen popularni komik Jón Gnarr iz nove Najboljše Stranke. Njegova stranka se je zavezala uporabljati platformo neposredne demokracije, imenovano Boljši Reykjavik, kjer ljudje lahko podajo svoje predloge in se o njih opredeljujejo. Najbolj podprte predloge nato vsak mesec obravnava mestni svet.

    Državne volitve leta 2013 so v parlament pripeljale dve novi stranki: Svetlo Prihodnost in Piratsko Stranko, ki sem jo pomagala soustvarjati. Tako sem postala poslanka Piratske Stranke. Toda volitve so pripeljale na oblast najslabšo vlado, kar jih pomnim. Ljudem, ki predstavljajo »Hobotnico« – korumpirano staro Islandijo, je bil dan mandat, da počnejo karkoli se jim zdi koristno za »1 %«. Zahvaljujoč volilni zmagi, ki so jo dosegli z manipuliranjem strahov ljudi in obljubljam zadovoljitve ozkih interesov, so stari voditelji hitro razdrli dosežke Islandcev v letih po izbruhu krize. Toda danes so ljudje bolj pripravljeni spregledati, da so bili prevarani, in protesti se spet začenjajo. Tokrat utegnemo dobiti pravo (r)evolucijo, ne le zborovanj. Mnoge skupine so bile revitalizirane in prejšnje napredne metode se uporablja, da pritegnejo splošno javnost k protestom. Najpomembnejše je pripeljati ljudi do spoznanja, da če želijo živeti v resnični demokraciji, morajo postati njen del in sodelovati. Življenje v demokraciji pomeni stalno delo. Ključnega pomena je, da ljudje začnejo debato o tem, kakšno prihodnost želijo, s svojo družino in prijatelji. Če mi – Islandci ali katerikoli državljani sveta – nimamo jasne vizije, kam gremo, ne bomo prišli nikamor. Tista elita, ki vleče niti, ima jasno začrtano pot, kar ji omogoča, da je vedno več korakov pred preostalimi 99 %. Sama mislim, da je besedilo Lennonove pesmi »Imagine« kar dober načrt naše poti.

    Varni pristan

    Eden izmed glavnih razlogov, da sem v letu 2010 soustvarjala Islandsko Moderno Medijsko Iniciativo (IMMI), je v potrebi zgraditi nove pravne standarde za 21. stoletje, ne le za Islandijo, temveč za vsako državo ali nevladno organizacijo, ki jih želi uporabiti, cele ali po delih. IMMI so začrtali in napisali nekateri izmed najboljših mislecev sveta, ki so ustvarjali transformativne alternative obstoječim normam 21. stoletja. Ti so, med drugimi, the Electronic Frontier Foundation, John Perry Barlow (boter IMMI), WikiLeaks, Julian Assange in Daniel Domsheit-Berg, Liquid Feedback, Smári McCarthy, Cryptophone, Chaos Computer Club in Rop Gonggrep.

    V svoji knjigi Doktrina šoka Naomi Klein ilustrira, kako so bile krize v družbi vedno znova zlorabljene za sprejem in uveljavitev zakonodaje, ki omejuje človekovo svobodo in omogoča kopičenje in centralizacijo moči države ter zaščito sebičnih interesov na račun javnega. Naša medijska iniciativa je bila razvita kot protiutež tej tradiciji, tako da uporabi krizo kot priložnost za temeljne spremembe v korist dolgoročnega interesa javnosti.

    Islandska Moderna Medijska Iniciativa je bila junija 2010 soglasno sprejeta kot parlamentarna resolucija. Vladi je dala nalogo, da ustvari napredno okolje za registracijo in delovanje mednarodnih medijev in založnikov, zagonskih podjetij, organizacij za človekove pravice in podatkovnih centrov.

    Take spremembe lahko okrepijo temelje demokracije, promovirajo nujne reforme in povečajo transparentnost. Te nove usmeritve so že okrepile mednarodni ugled Islandije in ustvarile mnoge poslovne in zaposlitvene priložnosti, čeprav je zaradi počasnega dela ministrstev ostalo še veliko zakonodaje nedokončane.

    V znak globalnega pomena naših ciljev se je IMMI leta 2011 preimenoval v Mednarodni Moderni Medijski Inštitut (International Modern Media Institute). Imamo idealne pogoje za ustvarjanje celovite medijske politike znotraj pravnega okolja, ki zagotavlja svobodo izražanja, delo preiskovalnih novinarjev in tistih (tudi žvižgačev), ki objavljajo dokumente s pomembno politično težo. Pogoji so prav tako ugodni za dvigovanje zavesti o pomenu zaščite digitalne zasebnosti.

    Informacijska družba lahko ponudi le malo, če so načini komuniciranja za javnost pomembnih informacij stalno ogroženi. Čeprav so nekatere države sprejele napredne zakone na tem področju, pa jih nobena ni združila v sistem, ki bi zagotovil varni pristan. Islandija ima edinstveno priložnost, da prevzame vodilno vlogo in zgradi trden pravni sistem. Izbrali smo najboljše zakonske rešitve z vsega sveta, da bi na Islandiji vzpostavili varen digitalni pristan, ki ga lahko uporablja kdorkoli. Postalo je očitno, da so zakoni o varstvu osebnih podatkov in dostopu do informacij po svoji naravi globalni. Potrebni so za podporo človekovim pravicam v digitalni dobi, ne le lokalno, temveč globalno. Podatkovni oblak se giblje na nepredvidljive načine preko vohunskih meja »Petih Oči« – zavezništva vohunskih agencij Avstralije, Kanade, Nove Zelandije, Velike Britanije in ZDA. Trenutno nimamo nobenega dovolj močnega ščita, ki bi varoval našo digitalno osebnost pred globokim in neupravičenim vdiranjem v masovnem nadzoru.

    Legalna hekerka

    Pred vstopom v parlament sem imela dva cilja. Prvi: vključiti javnost v preoblikovanje islandskega pravnega sistema z referendumi, s sooblikovanjem nove ustave in z ustvarjanjem močnih pravnih temeljev novega sistema.

    Drugi cilj: preoblikovati Islandijo v varni pristan za svobodo informacij, izražanja in transparentnost, z močnim poudarkom na zaščiti zasebnosti kot temeljnega kamna demokracije.

    Ko sem bila izvoljena, sem vstopila v zakonodajno srce sistema kot hekerka, kjer sem analizirala njegove močne in šibke točke. Prišla sem do spoznanja, da je vladavina prava iluzija: pravila, o katerih glasujemo, ne veljajo za vse – vladavine prava torej ni. Zakoni bi morali biti univerzalni in veljati za vse, ne le za 99 %. Danes vidim večino naših demokracij kot eno samo diktaturo s 100 govorečimi glavami na vratu korporativne pošasti.

    Ko sem pregledovala različne modele, kako počlovečiti in modernizirati načine upravljanja družbe, sem prišla do sklepa, da ni enega samega načina, ki bi lahko ustrezal vsem. Potrebno je eksperimentiranje in preučevanje, kaj deluje v različnih tipih družbe, glede na njihovo kulturno ozadje. Nekaj vznemirljivih poskusov je bilo izvedenih z uspehi, ki niso splošno znani. Prve napovedi je prispeval Buckminster Fuller v svoji knjigi Nič več Boga iz druge roke, kjer je govoril o neposredni demokraciji z volitvami po telefonu – in to že leta 1940. Sedaj smo končno na stopnji razvoja, kjer je za neposreden dostop do (politične) moči na razpolago dovolj enostavna tehnologija, da jo lahko ljudje uporabljajo za oblikovanje stališč in pritisk k političnim spremembam na resnični »od spodaj navzgor« način.

    Nove vrste platform za vključevanje državljanov so ustvarjane in uporabljane za oblikovanje politik in sodelovanje v neposredni demokraciji, kot na primer Pirate Party Liquid Feedback4, Your Priorities5, DemocracyOS6 in WeGov7. Seveda je odpor pri tistih, ki kontrolirajo obstoječi sistem, toda verjamem, da bo neuspešen, saj ljudje ustvarjajo oblike vladanja v senci – bolje rečeno oblike samouprave. Tako dogajanje je za sedaj še na obrobju, vendar se vztrajno pomika proti centru.

    Potrebno je več študij o prednostih in slabostih aktivnega sistema volitev in tekočih demokratičnih modelov, delegati namesto stalnih predstavnikov, na primer.

    Delati moramo nasprotno od tega, kar zagovarja Russel Brand: svoje glasove moramo uporabljati. Tudi če ne želimo sodelovati v sedanjem pokvarjenem sistemu, tega ne smemo imeti kot izgovor za apatijo, temveč gledati nanj kot na spodbudo, da ustvarjamo svoje lastne alternative, nove sisteme, ki jih soustvarjamo, s povezljivostjo in kreativnostjo. Povezljivost je ključ do hitrih sprememb, toda informacije same po sebi so brez pomena, če jih ne znamo pretvoriti v modrost.

    IMMI na Twitterju: @immimedia
    IMMI na Facebooku: facebook.com/immi.is

    1. archive.org
    2. Report of the Special Investigative Commission nin.tl/1IukcQW
    3. Special Investigative Commission April 2010 nin.tl/1GekJCl
    4. Liquid Feedback Interactive Democracy nin.tl/1IumDTo
    5. yrpri.org
    6. democracyos.org
    7. WeGov.com

    Izvirno besedilo je bilo objavljeno januarja 2015 v časniku New Internationalist.