Pri posegih v zasebnost ni vrnitve v prejšnje stanje

    Tokrat se ni bilo težko odločiti, o čem naj teče beseda v tedenskem blogu. Objava, še bolj pa komentarji precej nazorne fotografije spolnega akta domnevno ravnatelja in učiteljice ene od slovenskih srednjih šol, kar kliče po odzivanju. Z mojega vidika je predvsem zanimivo, kako je osredotočeno poročanje medijev. Središče pripovedi je t.i.»seksualni škandal«. Dijaki naj bi »protagonista škandala« ujeli na delu, posneli in posnetek objavili na spletu. Potem nekateri mediji poleg objavljene fotografije vabijo k ogledu celotnega posnetka, čeprav dodajajo, da je bil pred tem že umaknjen z Youtuba, opisujejo podobne zgodbe iz tujine, in s tem neposredno spodbujajo do »protagonistov zgodbe« negativne komentarje. Svoboda govora boste rekli. Seveda. Pa je vendar nekaj narobe s to zgodbo.

    Primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore. Naprej ne mislim moralizirati, razen opazke, da sicer naši otroci vidijo vsaj toliko, čeprav ne istovrstne »nemoralnosti«, pri vsakodnevnih poročilih.

    Bistveno težavo poročanja o dogodku vidim v tem, da noben medij (vsaj ne v torek, ko to pišem) ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu. Iz člankov veje malodane njihova junaška vloga pri razkrivanju »svinjarije«, ki naj bi se dogajala v kabinetu. Ne, niso junaki. In ne, niso hudomušni mladostniki. Neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, je v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo »svinjarija«. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima.

    Naj bo na koncu posnetek resničen ali ne, dostojanstvo »protagonistov« je zaradi ravnanja dijakov in medijev resnično na psu, kot bi rekli. No, zdaj kar slišim nekatere, ki bodo porekli, da sta si sama kriva. Pa ne bi v kabinetu, med poukom… No, to je približno tako, kot ne maram slišati tistih, ki za posilstvo deklet in žena dolžijo njih same, ker izzivalno hodijo, so pomanjkljivo oblečene, koketirajo, se nasmihajo, potem pa se umikajo ipd. Ali res lahko rečemo, da neko družbeno nesprejemljivo ravnanje opraviči drugo, ki ni le sporno, ampak potencialno protipravno. A zato, ker »protagonista zgodbe« ne krvavita in ne tulita v bolečinah, ne moremo čutiti neizbrisljivih posledic objave za njuno življenje? Mar res ne razumemo, da zaradi objave posnetka in pisanja medijev nikoli več ne bosta osebi, kot sta bili še včeraj?

    Nataša