Še vedno smo premalo glasni

Neodvisni državni nadzorni organi (kot so Komisija za preprečevanje korupcije, Varuh človekovih pravic in Informacijski pooblaščenec) so tisti jeziček na tehtnici vsake razvite družbe, ki pazi, da se moč nosilcev oblasti ne pokvari do te mere, da bi pozabili, da delajo v imenu ljudi in za ljudi. Te institucije so glas šibkejših, ki sicer sami v odnosu do države ne bi zmogli učinkovito opozoriti na napake in kršitve, ki so del vsakdana tudi v razvitih demokracijah. Moč je neodvisnim institucijam dana ravno zato, da lahko v okviru svojih pristojnosti – ene z močnejšimi druge z nekoliko manjšimi pooblastili – nastavljajo ogledalo in terjajo odgovornost od nosilcev oblasti (v državnih organih in širšem javnem sektorju). Na ta način skrbijo za lažje sožitje med številčno močnejšo, a po družbeni moči šibkejšo množico, in peščico nosilcev družbene in politične moči.

Vsi, ki vladajo in imajo moč, pa naj bodo to država, paradržava (DUTB, TEŠ 6…) ali pa velika podjetja v zasebnem sektorju (banke, zavarovalnice, veliki trgovci…) brez zunanjega nadzora in opozoril ne bodo zaznale, namerno ali pa nenamerno, kdaj prestopajo meje legalnega in legitimnega delovanja npr. v obliki, prikrivanja informacij ali pa (pre)obsežnega zbiranju osebnih podatkov, če se dotaknem le pristojnosti Informacijskega pooblaščenca. Posameznik torej v boju za svoj prav ali pa prav množice, v imenu katere nastopa, potrebuje pomoč, pomoč nekoga, ki (lažje) doseže, da se njegov glas sliši. Neodvisne nadzorne institucije pa so na drugi strani lahko močne in uspešne le, če imajo podporo v pogumnih in aktivnih posameznikih, ki sprašujejo, prijavljajo, skratka ne želijo biti tiho.

Tako kot posameznik potrebuje pomoč institucije, tako tudi institucija, ki jo je sicer ustanovila država, potrebuje nekoga, ki jo bo v njenih prizadevanjih podprl kot posameznik, kot predstavnik civilne družbe, kot nevladna organizacija, ki v okviru svojega delovanja spremlja neko ozko področje ustroja države in ga zaradi tega fokusa pozna do zadnje podrobnosti, do obisti.

Kot informacijska pooblaščenka sem v mnogih situacijah, predvsem v primerih, v katerih smo bili soočeni z organi državne oblasti, pogrešala močne nevladne organizacije, ki bi na obeh področjih, s katerima se ukvarja Informacijski pooblaščenec – dostopu do informacij javnega značaja in varstvu osebnih podatkov – povzdignile glas in državi, povedale: »Tu smo, opazujemo, kaj delate, znamo veliko, morda tudi več od vas, predstavnikov države, in oglasili se bomo, ko bomo začutili, da se stvari v družbi ne odvijajo v pravo smer!«

Velikokrat sem zavidala nemškemu kolegu, ki je recimo v zavzemanju za odpravo direktive o hrambi podatkov imel na drugi strani nevladno organizacijo, ki je zmogla aktivirati na stotisoče ljudi, da so se z javnimi protesti v Berlinu takšnemu nesorazmernemu nadzoru uprli. Takšnega aktivizma se seveda neodvisni državni organ sam ne sme iti. Zanj veljajo povsem jasna pravila ravnanja, ki jim pravimo »pristojnosti«.

Ker pa neodvisen državni organ zaradi omejenih finačnih in človeških virov ne zmore biti pozoren na čisto vse, kar je povezano s področjem njegovega delovanja, potrebuje zaveznika, ki ima voljo, čas (morda tudi nekaj malega sredstev), da ga včasih opozori na podrobnosti, v katerih kot pravimo običajno »tiči hudič«.

Na področju boja za zasebnost in varstvo osebnih podatkov sem bila s sodelavci vedno sama na drugi strani mize v pogovorih z državo. Ker iskreno verjamem, da se za zasebnost velja boriti, sem skupaj skupaj s kolegico ustanovila Info hišo. Info hiša se bo poleg pravice do zasebnosti ukvarjala tudi s pravico do svobode izražanja, predvsem dostopa do javnih informacij. Na tem slednjem področju bomo lahko rokave skupaj zavihali z društvom Integriteta (Transparency International Slovenia), ki se v naši državi, sicer bolj z vidika boja proti korupciji, bori za preglednost delovanja javnega sektorja.

Želim si, da bi bila lahko pogosto v pomoč posameznikom in Informacijskemu pooblaščencu pa tudi samim državnim organom. Skupaj vedno zmoremo več in bolje.

Nataša Pirc Musar

Objavljeno tudi na portalu Torek ob petih.