Slovenija : EU – 1 : 0

Prepričana sem, da se kritični Slovenci sprašujete, le v čem je Slovenija boljša od EU. Odgovor je – v mnogočem. Dejstvo pa je, da veliko tega ne vidimo. Ko pa opazimo, tega pogosto ne priznamo na glas. Ob vseh slabostih, ki pestijo slovenski nacionalni karakter, je po moji oceni najbolj samouničujoča ravno pretirana kritičnost. Ko nas na primer sprašujejo o tem, koliko je v državi korupcije, se zdi, da anketiranci odgovarjamo v stilu: »Skorumpirani so vsi, razen mene«. Čeprav to seveda ni res. Kot ljudje najbrž nismo ne boljši ne slabši od naših sodobnikov kje drugje. Od mnogih sodržavljanov EU pa nas ločuje občutek, se zdi, da ga včasih dojemamo že kot dolžnost, da je treba pri vsaki stvari in pri vsakem človeku najprej poiskati in pokazati na slabosti. Za vsako ceno. Če jih ne najdemo dovolj hitro, si jih je treba pa izmisliti. Kot da ni mogoče, da bi bile stvari tudi dobre. Če so, pa kot da to ni novica, ki jo pričakuje slovensko občestvo.

Naj torej razočaram slovensko bralstvo z novico, da je eno od področij, kjer bi se EU, pa tudi mnoge države članice, ki jih tako radi gledamo od spodaj navzgor kot t.i. stare demokracije, lahko od Slovenije kaj naučila, področje dostopa do informacij javnega značaja. Pri nas tako ni dvoma, da so plače poslancev javno dostopen podatek, da so javno dostopen podatek vsi dodatki, ki jih prejemajo k plači, podatki o službenih poteh, stroških zanje ipd. Nasprotno pa Evropski parlament na zaprosilo slovenske novinarke Anuške Delić odklanja posredovanje podatkov o plačah evropskih poslancev iz Slovenije, sklicujoč se na varstvo osebnih podatkov. Varstvo osebnih podatkov je človekova pravica, ki brez dvoma pripada tudi poslancem Evropskega parlamenta – razen, kadar v konkretnem primeru nad njo pretehta druga človekova pravica, v tem primeru pravica do informiranja, do dostopa do informacij javnega značaja. Evropski poslanci kot javne osebe ne morejo (vsaj glede porabe javnih sredstev, ki izvirajo neposredno iz njihove javne funkcije) pričakovati enake stopnje zasebnosti in varstva osebnih podatkov kot običajni posamezniki, še posebej ne v zvezi s porabo javnih sredstev, ki so jim tako ali drugače dana, naklonjena, zaupana.

Info hiša je novinarki pomagala pripraviti pritožbo najprej za Evropski parlament, ki je zavrnil dostop do podatkov o stroških za najeto osebje, ki ga ima posamezen poslanec (zahteva se je nanašala na slovenske poslance), in o porabi sreedstev, ki jih imajo slovenski poslanci na voljo za svoje delo poleg plače. Pritožbo je Evropski parlament pričakovano zavrnil (zaradi varstva osebnih podatkov). Pred tremi dnevi smo zato vložili pritožbo na Evropskega ombudsmana. Zdaj čakamo na njegovo odločitev, medtem pa v športnem žargonu v tekmi o dostopu javnosti do podatkov o porabi javnih sredstev s strani poslancev, Slovenija proti EU močno vodi.

Prihodnjo sredo napišem nekaj več o argumentih v pritožbi.

Bodimo radovedni in uporabljajmo pravne poti, ki nam jih nudi pravo EU. Anuškin primer je žal eden redkih slovenskih primerov s področja dostopa do javnih informacij (kolikor je meni znano morda celo edini, a zagotovo to ne morem trditi), ki ga bo obravnavala Evropska ombudsmanka, moja nekdanja kolegica Emily O’ Reilly. Preden je nastopila funkcijo ombudsmanke, je bila namreč irska pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja.

Nataša