Sovražni govor ali kršitev svobode izražanja

Minili sta že več kot dve leti in pol od zapisa »Tomaža Majerja« o volivcih v trenirkah. Čeprav sem še vedno deležna očitkov o tem, da ne bi smela povzdigniti glasu, da zapis ni bil t.i. sovražni govor, sem sama še vedno prepričana, da sem ravnala prav. Z nekaj časovne distance še bolj verjamem, da takšen zapis v slovenski družbi ne bi smel ostati nekaznovan, kaj šele neopažen in nekritiziran.

Sem velik zagovornik svobode izražanja. Brez nje ni demokracije. A tudi svoboda izražanja ima svoje meje. Ko so prestopljene v škodo drugih pravic, gre lahko za njeno zlorabo. Kaj le je še lahko bolj zavržno kot pod pretvezo svobode izražanja poteptati dostojanstvo drugih, jih ponižati, razžaliti in zaradi domnevnih nepriljubljenih lastnosti prikazati kot krivce za neželeno stanje!?

Albert Einstein je nekoč rekel: “Kakšni žalostni časi, ko je laže razbiti atom kakor predsodek.” Ko pa so predsodki uporabljeni za usmerjanje nezadovoljstva v določeno skupino ljudi – npr. na volivce v trenirkah, nove državljane, ljudi s tujim naglasom, ljudi, ki nimajo telefonskih številk v imeniku, ki disciplinirano glasujejo tako, kot imajo napisano na roki s kemičnim svinčnikom – za opravičevanje volilnega rezultata, ki je bil slabši od pričakovanega, je po mojem prepričanju to problem. Problem, na katerega bi se večina v družbi morala odzvati z obsodbo. Žal se je meni zdelo, da se je javna razprava namesto okoli vprašanja o dopustnosti vzbujanja negativnih čustev do priseljencev, prikazovanja njihove manjvrednosti, vodljivosti, enostavne možnosti manipulacije, vrtela pretežno okoli vprašanja, ali bi se kot funkcionarka sploh smela oglasiti, še posebej na precej čustven način. Za Tomaža Majerja, kdor koli že je uporabil ta psevdonim, je obveljalo, da je izvrševal le svojo pravico do svobodo izražanja. Jaz še vedno menim, da je svoboščino zlorabil. Kot družba pa nismo izkoristili priložnosti, da bi postavili meje med dopustnim in nedopustnim; med svobodo izražanja, njeno prekoračitvijo in njeno zlorabo v obliki t.i. sovražnega govora.

Svet Evrope je sovražni govor opredelil v Priporočilu R (97) 20 kot vsako izražanje, … »ki širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentrizmu, diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«. V skladu s priporočili Sveta Evrope razlaga sovražni govor tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (na primer v primerih Feret proti Belgiji, Leroy proti Franciji, Gunduz proti Turčiji, Vejdeland in ostali proti Švedski, Le Pen proti Franciji). Vsem primerom Evropskega sodišča za človekove pravice o sovražnem govoru, zlorabi svobode izražanja, je skupno, da ni tekla kri, ni obstajala neposredna nevarnost za življenje napadene skupine, pa vendar je sodišče menilo, da je svoboščina zlorabljena, da je treba postaviti meje – in jih je postavilo.

Družbo, tudi slovensko, sestavljamo različni posamezniki in skupine. Mirno sožitje terja ne le medsebojno toleriranje, ampak sprejemanje. Predsodke je treba razbijati, ne pa uporabljati za usmerjanje sovražnosti na ljudi in skupine, ki so pri roki kot žrtveno jagnje za naše lastne napake.

Nataša Pirc Musar

Priporočam dodatno branje:

  1.  Pregled prakse Evropskega sodišča za človekove pravice
  2.  Sovražni govor; primerjava prakse ESČP in prakse Vrhovnega sodišča ZDA