Svinčnik in kalašnikovka

Le kako bi lahko molčala ob umorih novinarjev redakcije satiričnega časopisa Charlie Hebdo?! Dogodek je preprosto preveč strašen. Strašen zato, ker je sredi belega dne nesmiselno umrl ducat posameznikov, vsak s svojo življenjsko zgodbo, s kopico neuresničenih želja in ciljev … In strašen zato, ker lahko stereotipizacija napadalcev in napadenih pripelje do novih žrtev.

Najbolj enostavno je namreč potegniti zaključek v smislu »versko blazni muslimani so se znesli nad civiliziranimi in svobodomiselni Evropejci«, iskati krivdo v veri, v nečem, kar je neodvisno od naših ravnanj in pogojeno z indoktrinacijo. Pa je resnica res takšna, ali si samo želimo takšno resnico?

Nasilje je vselej težko pojasniti. Še posebej takrat, ko zanj ni najti tradicionalnih motivov, kot sta ljubosumje in denar. Nasilje zaradi nasilja kot izkaz fizične nadvlade naj bi človeštvo vsaj v t.i. zahodnem svetu že preraslo. Zato nas takšni dogodki tako globoko šokirajo, ohromijo in na smrt prestrašijo. Če se kaj takega lahko zgodi v Parizu, se lahko zgodi kjerkoli.

Hitro se bo našel kdo, ki bo poudaril, da vendar ni šlo samo za nasilje, ampak je bilo to nasilje natančno usmerjeno, tarča je bila skrbno izbrana. In če so bili novinarji umorjeni zaradi zahodnjaškega razumevanja svobode izražanja, se zdi, da je bilo napadeno samo bistvo liberalne in demokratične Evrope. Da gre torej za trk vrednot zahodnega (krščanskega) in muslimanskega sveta. Trk svetov, od katerih je v enem v imenu svobode dovoljeno reči in napisati (skoraj) vse o (skoraj) vsakomur in sveta, za katerega se zdi, da svobodo razume na drugačen način; manj kot svobodo posameznika in bolj kot kolektivno svobodo (verske) skupnosti.

Ker se je ta trk zgodil na evropskih tleh, v prostorih satiričnega časnika, se na videz kaže kot krvavo končani konflikt med nekom, ki se rad šali (tudi iz muslimanskih prerokov in verskih voditeljev) in drugim, ki šal (predvsem tistih na račun muslimanskih prerokov in verskih voditeljev) ne razume. Pa ni morda pojasnjevanje včerajšnje krvave ure s pomanjkanjem smisla za humor in satiro zaradi verske indoktrinacije nekoliko hinavsko? Kdaj, če ne zdaj, ko se »zahodnjaki« čutimo ogrožene, bi bilo bolj neetično naš strah uporabiti za ločevanje ljudi na dobre in hudobne na podlagi vere. Na eno stran zgodbe postaviti zahodnjaški svinčnik in na drugo muslimansko kalašnikovko. Na eni strani evropski moški srednjih let profesorskega videza z nedolžnim pogledom in na drugi strani zamaskirani muslimanski verski fanatik. Nikar.

Ločevanje ljudi na podlagi nacionalnosti, rasne ali verske pripadnosti služi le političnim ciljem razdvajanja. Zaradi takšne agitacije si kakšen politik pribori svoj položaj, miru in sloge med prebivalstvom pa ni.

Ljudje smo boljši in slabši, tudi hudobni, in to neodvisno od religije, ki ji morda intimno pripadamo. Katoliška cerkev ima v svoji zgodovini zelo krvava poglavja, pa katolikov v prevladujoči krščanski družbi ne dojemamo kot hudobcev. Tudi ekstremisti, ki pripadajo muslimanski religiji, so samo to in nič več – ekstremisti. Če nas država že ne more povsem zaščititi pred njimi, kar je glede na način njihovega delovanja najbrž treba sprejeti, naj fokusa s svoje nemoči ne usmerja na podpihovanje delitve ljudi na podlagi vere. Naj nas se prepričajo v proteste proti muslimanom v Evropi, protestirajmo proti nasilju, za svobodo, za svobodo izražanja.

Evropa je že dolgo svobodomiselna. Ko je odprta misel odprla tudi meje, smo morali računati z drugačnostjo. Politiki so na multikulturnost sprva gledali s pridihom romantike v stilu helenističnih porok. Ko se je pokazalo, da asimilacije z večinskim prebivalstvom ne bo, vsaj ne na kratek rok, se niso znašli. Nenadoma ni bilo več navdušenja nad različnostjo, ne redko je bilo izraženo skoraj obžalovanje liberalne miselnosti, ki je pripeljala do preseljevanja ljudi iz drugačnega okolja v »obljubljeno« Evropo. Zdaj grozi, da bomo vsaj muslimane generalno proglasili za »personae non gratae«, za verske fanatike in morilce. Uporabimo torej privilegij svobode izražanja tudi zato, da se upremo političnemu ustvarjanju ločnic med ljudmi, pa bomo morda preprečili novo granato na mošejo ali krščansko cerkev in novo morijo zaradi verskega prepričanja.

Rosana Lemut Strle