Svoboda izražanja in oportunizem

Ministrstvo za kulturo je objavilo predlog sprememb Zakona o medijih, s katerim med drugim razširja odgovornost odgovornega urednika medija tudi na vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora prav tako oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ne bo v skladu z objavljenimi pravili, pa mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen. Odzivi na predlog so bili različni. Od pohvalnih, s strani nekaterih novinarjev in Varuhinje človekovih pravic, do odločno zavrnilnih s strani Informacijske pooblaščenke. Slednja je v sporočilu za javnost zapisala, da bi takšne rešitve lahko zadušile svobodo tiska in izražanja ter opozorila celo na njihovo domnevno neskladnost z zakonodajo Evropske unije. Ta državam članicam sicer res izrecno prepoveduje, da bi ponudnikom storitev gostovanja vsebin predpisala splošno obveznost nadzora nad zakonitostjo uporabniških vsebin.

Da je zagovorništvo brezmejnosti svobode izražanja z vidika odziva javnosti varno in všečno, najbrž ni treba posebej izpostavljati. Bistveno manj je javnost pripravljena sprejeti pravila, po katerih bi bilo treba različne pravice in interese med sabo uravnotežiti. Prav to je namen dela novele Zakona o medijih, ki je bil v zadnjem tednu najbolj izpostavljen pretežno pohvalam pa tudi kritikam. Vsak si seveda lahko misli svoje, svoboda izražanja pa mu omogoča, da svoje misli (na civiliziran način, ki priznava tudi pravice drugih) deli z drugimi. Z Info hiše se tokrat oglašamo predvsem z namenom osvetliti trditev Informacijske pooblaščenke o neskladnosti predloga z zakonodajo Evropske Unije.

Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta o elektronskem poslovanju, v Sloveniji pa Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 96/09 UPB in 19/15; ZEPT) sta določila, da ponudnik gostiteljstva, kadar se storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih zagotovi prejemnik storitve, ne odgovarja za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, dokler ne ve za protipravnost vsebin oziroma, če le-teh, ko za protipravnost izve, nemudoma ne odstrani oziroma ne onemogoči dostopa do njih (14. člen Direktive in 11. člen ZEPT).

Predlog novele Zakona o medijih nikakor ne nalaga mediju vsesplošnega nadzora, pač pa zaradi specifičnosti spletnega medija, pri katerem pot informacij nikoli ni enosmerna, saj bralci informacije vsaj do neke mere tudi soustvarjajo, določa, da za uredniško oblikovane vsebine štejejo tudi komentarji, urednik pa je dolžan vnaprej predpisati pravila komentiranja. Tržni pristop k podajanju informacij je pri spletnih medijih izjemno izrazit. Skupaj z informacijami, ki so kratke, in neredko nizke sporočilne vrednosti, bralcu posredujejo množico oglasov ter ga tudi na ta način spodbujajo k obiskovanju spletne strani, s tem pa k izgradnji medija kot marketinškega orodja. Spletni mediji torej v delu, v katerem omogočajo komentiranje, še zdaleč niso le ponudniki tehničnih storitev shranjevanja podatkov. Nasprotno, s svojimi članki pogosto neposredno spodbujajo komentiranje, ga usmerjajo in imajo od tega neposredno ekonomsko korist. Izjemno pronicljivo je tako Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Delfi proti Estoniji, ko je odločalo, ali izdajatelj novičarskega portala odškodninsko odgovarja za žaljive komentarje pod članki, ugotovilo, da spletni mediji niso pasivni internetni posredniki, ki na objavljene vsebine nimajo vpliva. Končno je razprava o tem vprašanju v Sloveniji živa že nekaj let in se je začela ravno na predlog Informacijske pooblaščenke (res, da ne iste) in Varuhinje človekovih pravic.

Da ne gre za nobeno kratenje svobode izražanja, pač pa za iskanje ravnotežja med različnimi interesi in pravicami upoštevaje specifičen položaj in način delovanja spletnih medijev, pa je v svojih priporočilih opozoril tudi Svet Evrope (General Policy Recomendation No. 15 on combating Hate Speech – osnutek je ravno v teh dneh na mizah odločevalcev).

Več reda na področju spletnega komentiranja člankov ne bo ogrozilo svobode izražanja, pač pa spletne medije glede odgovornosti za objavljeno nekoliko približalo klasičnim medijem. Naj na koncu dodamo, da bi sprememba Zakona o medijih povečala ravnotežje med različnimi pravicami in interesi le glede spletnih medijev. Po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice K.U. proti Finski (2. december 2008) je v Sloveniji že dalj časa jasno, da država ne omogoča pravice do sodnega varstva, kadar so osebnostne pravice posameznika prizadete s strani anonimnih udeležencev debat na najrazličnejših forumih, blogih oziroma na drugih spletnih straneh. Prizadeti posameznik namreč nima pravnega temelja za pridobitev identifikacije posameznikov, ki so s svojimi zapisi pod plaščem spletne anonimnosti posegli v njegove osebnostne pravice. Največja težava je namreč v dejstvu, da sodnega postopka (bodisi civilnega ali kazenskega, ki se začne na zasebno tožbo) brez osnovnih identifikacijskih podatkov o tistem, ki naj bi posegel v osebnostne pravice posameznika, sploh ni mogoče začeti. Posameznik pa, kot že navedeno, v Sloveniji nima pravnega temelja, da bi od upravljavca foruma pridobil osebne podatke domnevnega kršitelja.

Do danes za te primere (še) nismo našli zakonske rešitve, čeprav je Sodišče za človekove pravice že decembra 2008 v sodbi K.U. proti Finski zapisalo, da bi država morala omogočati identifikacijo osebe, ki je na medmrežju objavila oglas, s katerim je posegla v osebnostne pravice drugega. Zaradi neobstoja zakonodaje, ki bi urejala tak trk pravic in omogočala ustrezne ukrepe, je sodišče Finsko obsodilo zaradi kršitve 8. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sprememba zakona o medijih iz zgoraj opisanih razlogov, nikakor ni v neskladju z zakonodajo Evropske Unije, pač pa z nekoliko zamude poskuša slediti usmeritvam Sveta Evrope in odločitvam Evropskega sodišča za človekove pravice.

 

Rosana Lemut Strle, ustanoviteljica Info hiše

Nataša Pirc Musar, ustanoviteljica Info hiše

Dr. Zdenka Čebašek Travnik, direktorica Info hiše

 

Če koga zanima kaj več o problematiki govora na forumih, priporočamo v branje še članek odvetnice dr. Špelce Mežnar, Odgovornost za komentarje na forumih.