»Thou shall not prevent the Trade« – Ne vtikaj se v trgovino!

Se vam bere kot kakšna enajsta božja zapoved? To sicer ni – božja namreč. Je pa zapoved, morda še več kot to, morda paradigma današnjega časa.

Stavek iz naslova je na sestanku delovne skupine, ki sem se ga udeležila v Bruslju, izrekel predstavnik Zvezne komisije za trgovino ZDA (Fedral Trade Commission), ko je beseda tekla o potrebi po zagotovitvi varstva osebnih podatkov v trgovinskem sporazumu med Evropsko unijo in ZDA. Karkoli že govorite o človekovih pravicah in podobnih novodobnih čiračarah, nikar z njimi ne ovirajte pretoka kapitala! Kapital je gonilo sveta, vse ostalo obstaja zgolj zato, da ga žene okrog.

Nekako tako je bilo razumeti ekspoze predstavnika ameriškega organa, ki se sicer ukvarja tudi z varstvom potrošnikov. No, tudi potrošnikov in njihovih pravic ne bi bilo, če ne bi kapital poskrbel, da imajo kje in kaj trošiti. Lepo vas prosim?! Si predstavljate vrnitev v čase, ko so v trgovini imeli le dva modela hlač, vsakega v dveh barvah in smo se v najstniških letih dekleta morala sprijazniti s tem, da lahko izvirnost oblačil zagotovi le domača šivilja ali žlahta iz Nemčije. Če vas je ob spominu na »stare socialistične čase« nekoliko zmrazilo, vsekakor cenite kapitalizem, ta na videz neusahljivi tok blaga in storitev.

Če niste navaden potrošnik, ki zaciklan ob koncih tedna hrani dušo in prazni denarnico v nakupovalnih središčih, zelo verjetno sodite v višji sloj kapitalistov. Med tiste, ki ne iščejo zadoščenja v akumuliranju bolj ali manj cenene robe, večinoma vzhodnjaškega izvora. Ne. Višji sloj kapitalistov akumulira denar; v eni ali drugi obliki. Naj bodo to vrednostni papirji, drage kovine, kamni, bitcoini … Osebno pa me najbolj fascinira vrsta ljudi, ki niso ne navadni potrošniki, ne kapitalisti. Za oboje je namreč značilno, da obračajo svoj denar in pri tem vsaj do neke mere tudi tvegajo. Ti, ki jih imam v mislih, pa so zgolj ob praven času na pravem mestu – običajno so na tisto mesto nameščeni, iz določenega (navadnim potrošnikom skritega) razloga. Ko napoči čas ti nameščenci poskrbijo, da denar, ki ga navadno priskrbi država, teče v prave smeri in so za to tudi nagrajeni. Naloga nameščencev je, da so velike investicije še dražje, da so zahtevne gradnje še bolj zapletene, da so dolgotrajni postopki še daljši – da nič, kar bi sicer lahko bilo enostavno, ne zbuja v javnosti takšnega vtisa. In znotraj te igre kroži veliko denarja… in tudi to je trgovina.

Če sem vas do te točke zapisa že popolnoma zmedla in vam nikakor ni več jasno, kam merim in kaj želim povedati, naj kot navadna potrošnica zgodbo poenostavim in jo prikažem na precej plastičnem primeru – TEŠ 6. Investicijski program izgradnje šestega bloka TEŠ je doživel šest novelacij! Kaj bi si mislili o kolegu, ki bi vam povedal, da je zgradil hišo, vendar je moral prvotni investicijski načrt kar šestkrat spremeniti? Bi si mislili, da je slabo načrtoval? Morda bi si mislili, da najbrž nima težav z denarjem in si je tako po poti malce premišljal. Lahko bi si mislili tudi, da je imel nesrečnik neskončno smolo z izvajalci, ki so vedno naredili nekaj drugega, oziroma drugače, kot je bilo načrtovano v zadnjem investicijskem programu, sam pa ni bil dovolj spreten ali odločen, da bi jih ustavil. Kakorkoli… Upam si trditi, da šestkratno spreminjanje prvotnega investicijskega programa ni običajno. Če pa je to narejeno za investicijo, katere porok pri pridobitvi posojila (za 440 mio evrov glavnice) je država, nas navadne potrošnike upravičeno zanima, zakaj je prišlo do tega. Projekt je v preteklosti že vzbudil pozornost tako laične kot strokovne javnosti, govorilo se je o podkupovanju, o korupciji, sprožen je bil predkazenski postopek, konec januarja 2015 je bila odrejena celo parlamentarna preiskava. Ne glede na to, da je TEŠ 6 tik pred enoletno vključitvijo v poskusno obratovanje, javnost ne ve, koliko je investicija stala, za kateri njen del jamči država in predvsem, ali je investicija še v okvirih, ki opravičujejo državno poroštvo. Tega ne vemo, ker je šesta novelacija investicijskega programa javnosti skrita. Še posebej nerazumljivo je, da se skriva končna vrednost investicije, četrta in peta novelacija investicijskega programa pa sta objavljeni na spletni strani TEŠ. Zahteva za dostop do šeste novelacije investicijskega programa je v pritožbenem postopku pred Informacijskim pooblaščencem. Medtem ko čakamo na odločitev, pa je zanimivo, da tema novinarjev, ki tudi večinoma sodijo med navadne potrošnike, skorajda ne zanima.

Pred dvema mesecema so bili časniki polni člankov o pretežno profesorjih (ki jih tudi prištevam k potrošnikom), za katere je Komisija za preprečevanje korupcije menila, da je javnost upravičena izvedeti, koliko so prejeli iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb – če bi se dalo v celem življenju, vendar so imeli na voljo podatke le od 2003 naprej. Ne glede na to, kaj si mislite o teh profesorjih; da so zaslužili preveč, premalo, neupravičeno… Ni dvoma, da so za svoj zaslužek delali in tudi tvegali. Na drugi strani imamo v primeru TEŠ 6 očitno opraviti z nameščenci, o katerih imenih ne ugibam in v resnici ne vem, kdo so, so pa poskrbeli, da je gradnja TEŠ 6 trajala dolgo, bila videti izjemno zapletena in investicijski program kar šestkrat noveliran. Kdo bo rekel, da je bilo tudi v to vloženega veliko dela. Že res, ampak ne s strani nameščencev, ki so igro le usmerjali in poskrbeli, da je bila distribucija (tujih) sredstev čim bolj prikladna. Samo Alstom naj bi pridobil okoli 285 mio evrov neupravičene premoženjske koristi, denar naj bi bil plačan tudi za različne navidezne storitve (kot so npr. svetovanja) ipd. Je mogoče, da nas bolj moti profesor, ki je za oddelano delo po avtorski in podjemni pogodbi prejel npr. 20 000 evrov letno kot pa več(sto)milijonska domnevno neupravičena korist za neopravljene storitve in nedobavljeno blago? Tudi tu gre za trgovino. Težava je najbrž v tem, da je povprečni potrošnik ne razume, saj je še bolj imaginarna in skrita od trgovine z denarjem, ki se jo igra visoki kapital. Predvsem pa gre za zneske, ki so tako visoki, da jih tudi potrošniki z veliko domišljije težko opredmetimo, posledično pa se z njimi ne ukvarjamo. Pri TEŠ 6 se je trgovina (vsaj tista v zvezi z izgradnjo) že odvila in je nič in nihče več ne more preprečiti. Bi pa radi vedeli, kako se je igra igrala, je dana beseda o višini investicije pred državnim poroštvom zdržala, država torej še jamči za poplačilo kredita, ali morda ne več. Vas zanima? Mene že.

 

Rosana Lemut Strle