Veliki senat Sodišča za človekove pravice je v torek (16.6.2015) pritrdil odločitvi, ki jo je pred dobrim letom in pol že sprejel senat tega istega sodišča v zadevi Delfi proti Estoniji. Sodba je postala razvpita kmalu po razglasitvi v oktobru 2013. Glasni so bili na obeh straneh; tisti, ki so bili z njo zadovoljni in morda še nekoliko bolj tisti, ki so menili, da je sodišče skrenilo s poti. Slednji so upali, da bo Veliki senat zavil nazaj, pa ni.

V sodbi z 10. oktobra 2013 je sodišče presodilo, da Estonija z zavezo po plačilu odškodnine zaradi žaljivih komentarjev pod člankom, ki ga je v spletnem mediju objavilo podjetje Delfi, ni posegla v pravico do svobode izražanja. Delfi, eden večjih estonskih spletnih novičarskih portalov, ima vseskozi politiko vnaprejšnjega filtriranja komentarjev (omejevanja njegove vsebine), prav tako ravna skladno z Direktivo e-commerce in po obvestilu o njihovi protipravnosti sporne komentarje odstrani (t.i. notice and take down). Tudi v konkretnem primeru žaljivih komentarjev, ki jih je sprožil članek o trajektnem podjetju, je Delfi po obvestilu o protipravnosti žaljive komentarje umaknil. Ni pa plačal zahtevane odškodnine, zatrjujoč, da je le nevtralen posrednik, ponudnik gostiteljstva in je treba posledično njegovo odgovornost presojati po E-commerce Direktivi ter ne po nacionalnem obligacijskem pravu. Ker je žaljive komentarje po obvestilu umaknil, naj ne bi bil odgovoren za škodo, vendar je estonsko sodišče presodilo drugače, strasbourško pa mu je v obeh senatih pritrdilo.

Veliki senat je v uvodu svoje razsodbe poudaril pomen interneta za svobodo izražanja in hkrati poudaril tudi potrebo po učinkovitih pravnih sredstvih za zaščito osebnostnih pravic v primeru žaljivega in drugih oblik nezakonitega govora. Glede na velik pomen svobode izražanja mora biti njena omejitev izraz nujne družbene potrebe (pressing social need), predvsem pa je veliki senat poudaril iskanje ravnotežja med pravico do zasebnega in družinskega življenja (iz 8. člena Evropske konvencije o temeljnih pravicah in svoboščinah) in svobodo izražanja (iz 10. člena Konvencije).

Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da veliki senat ocenjuje kot nesprejemljivo nudenje tehničnih možnosti za objavo (tudi) izjemno agresivnih oblik obrekovanja in opravljanja, brez pridružene odgovornosti za takšne objave. Nenazadnje medij sam veliko lažje nadzira vsebino objav na svojih spletnih straneh kot pa potencialno prizadeti posamezniki.

Tudi sodba velikega senata ni naletela na splošno odobravanje. Ni malo časopisnih člankov, ki namigujejo na to, da gre za cenzuro. V tem pogledu najbrž novinarji spregledajo dejstvo, da so sami, prav gotovo pa njihovi uredniki prvi, ki nadzirajo pretok informacij z dnevnimi odločitvami o vsebini objav v medijih. O tej »cenzuri« se ne piše, pa čeprav bi jo v posamičnih primerih lahko celo povezali z interesi oblasti po objavljanju oziroma neobjavljanju določenih informacij in bi v tem pogledu resnično šlo za največjega sovražnika svobode izražanja. Ne. Veliki senat nikomur ni naložil cenzure. Na analitičen in pravno argumentiran način je povedal, da svoboda izražanja ne daje pravice žaliti, obrekovati, opravljati ali drugače na nedopusten način posegati v osebnostne pravice tretjih. Tisti, ki to počno, so prizadetim odgovorni. Če to počne medij, s tem da dopušča ali zaradi ekonomskih interesov celo spodbuja grobe anonimne komentarje na račun tretjih, je odgovoren medij. Tako preprosto to je.