Pred tednom dni smo na teh straneh predstavili projekt »Naš denar, naše informacije«, ki ga je Info hiša izvedla ob finančni podpori Veleposlaništva Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske. V prvem sestavku smo opisali, kako so na naše zahteve, oprte na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja[1] (ZDIJZ) odreagirali manjši zavezanci, kot so krajevne skupnosti. Tokrat vam predstavljamo reakcijo velikih in najbolj tipičnih zavezancev za dostop do informacij javnega značaja – ministrstev.

Na Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za zunanje zadeve smo naslovili zahtevo po posredovanju:

  • vseh računov o plačilih s službeno plačilno/kreditno kartico (ali karticami, če jih je imel minister več) in mesečnih bančnih izpiskov banke, kjer je bila kartica izdana, ki jih je v času trajanja ministra prejelo in plačalo ministrstvo;
  • vse račune, ki jih je ministrstvo plačalo s postavke reprezentanca, prav tako v času trajanja mandata ministra.

Ker je bil cilj projekta, preveriti seznanjenost zavezancev z ZDIJZ, njihovo odzivnost in pravilnost odločitev, smo se odločili, da zahteve ne usmerimo na aktualne ministre, pač pa na ministre iz prejšnjega mandata. Zahteva naslovljena na Ministrstvo za kulturo se je tako nanašala na mandat ministra Grilca; zahteva, naslovljena na Ministrstvo za pravosodje, na mandat ministra Pličaniča; zahteva, naslovljena na Ministrstvo za finance, na mandat ministra Čuferja; zahteva, naslovljena na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, na mandat ministra Pikala in zahteva, naslovljena na Ministrstvo za zunanje zadeve, na mandat ministra Erjavca (v mandatu vlade, ki jo je vodila Alenka Bratušek).

Cilj projekta kot že poudarjeno zgoraj ni bil v iskanju polemičnih vsebinskih informacij javnega značaja, in morda omajanju ugleda posameznega ministra v javnosti. Slednji je najbrž res najbolj ranljiv ravno pri vprašanju porabe javnih sredstev za različne pogostitve in potrošnjo ministrov, ki je sicer povezana s službenimi zadevami, vendar neredko oziroma zlahka pri naslovnikih pušča vtis, da je bila opravljena za povsem osebne/zasebne namene. No, ne glede na to, da odkritje polemičnih informacij ni bil naš cilj, se jih je našlo kar nekaj. Te zaslužijo in bodo dobile mesto v posebnem sestavku.

Z vidika ciljev našega projekta je pomembno, da so se vsa ministrstva odzvala v zakonskem roku, pri čemer pa velja poudariti, da sta Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za kulturo rok za odločitev v skladu z ZDIJZ (ker, da je šlo za izjemno obsežno zahtevo) podaljšala; prvo za maksimalno dovoljenih 30 delovnih dni in drugo za 15 delovnih dni. Vsa ostala ministrstva so zahtevane podatke posredovala brez pripominjanj in v (osnovnem) zakonskem roku 20 delovnih dni od prejema zadeve – na CD-ju, kot je bilo zaprošeno v zahtevi.

Stroške za posredovanje informacij javnega značaja sta zaračunali zgolj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Ministrstvo za zunanje zadeve, slednje kar v višini 1.307,20 evrov. V njihov zagovor naj pojasnimo, da so našo zahtevo razumeli kot zahtevo, ki se je nanašala na račune za reprezentanco tako notranje kot zunanje službe ministrstva, kar pomeni, da so vanjo vključili tudi porabo reprezentance na (takrat) 55-h diplomatsko konzularnih predstavništvih. Ker je šlo vendarle za projekt in bi tako visoki stroški posredovanja informacij javnega značaja bistveno posegli v projektni proračun, smo Ministrstvu za zunanje zadeve pojasnili, da se naša zahteva nanaša zgolj na porabo javnih sredstev za reprezentanco v kabinetu ministra. Pomembna razlika v številu dokumentov je tako pomenila, da smo zahtevane račune za plačilo reprezentance v kabinetu ministra za zunanje zadeve prejeli brez dodatnih stroškov, dobra dva meseca (dva meseca in dva dni) po vložitvi zahteve. Več časa (dva meseca in enajst dni) je za odločitev potrebovalo le še Ministrstvo za kulturo.

Naš mali eksperiment je pokazal, da ministrstva ZDIJZ poznajo zelo dobro, prav tako poznajo prakso Informacijskega pooblaščenca, saj nobeno izmed njih ni problematiziralo vprašanja ali so računi za reprezentanco in računi o plačilih s službenimi plačilnimi/kreditnimi karticami informacije javnega značaja – seveda so. Različnemu obsegu zahtevanih dokumentov po ministrstvih, morda pa nekaj tudi »iznajdljivosti« odgovornih oseb za posredovanje informacij javnega značaja, gre pripisati razliko v odzivnosti, odločitev za uporabo možnosti o podaljšanju roka za odločitev in odločitev o zaračunanju stroškov posredovanja informacij javnega značaja. Kakorkoli… Dejstvo je, da bodo prosilci, vsaj pri tako enostavnih zahtevah, kot je bila naša, na ministrstvih deležni korektne in relativno hitre obravnave njihovih zahtev, kar je vsekakor dobra novica.

[1] Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14 in 19/15 – odl. US).

 

Rosana Lemut Strle